Intervju 1.6.2011 9:30

Ingrid Celestina za STA: Morda je prihodnost v tem, da knjigarne postanejo nekakšne knjižne toplice (intervju)

pogovarjala se je Kaja Kraljevič

Portorož, 1. junija - Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in vodja knjigarne Libris ter dobitnica nagrade naj knjigotržec 2011 Ingrid Celestina je v pogovoru za STA spregovorila o prihodnosti knjige in knjigarn. Kot je dejala, "morda knjige ne bomo več vonjali, vendar bomo zagotovo še brali".

Ljubljana.
Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev Ingrid Celestina.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ingrid Celestina je na nedavno zaključeni 5. knjigotrški akademiji in na 9. kongresu Knjiga na Slovenskem prejela nagrado za naj knjigotržca leta 2011. Celestina že več kot 20 let deluje v družinskem podjetju Libris, ki je bilo ustanovljeno leta 1992 na temeljih založbe Partizanska knjiga. Po stečaju te založbe se je Alojzija Zavnik, mama Ingrid Celestine, odločila, da bo nadaljevala s knjigotrško dejavnostjo. Po študiju novinarstva se je tudi Celestina zaposlila v družinskem podjetju, kjer nadaljuje družinsko tradicijo. Kot je o sebi povedala Celestina, je sama vedno oboževala knjige in bila z njimi vselej obkrožena. Trenutno je njeno delo zelo raznovrstno, kajti čeprav je po duši knjigarka, je danes tudi urednica knjižnih izdaj in vodi ter organizira različne kulturne dogodke v okviru knjigarne Libris. Podjetje Libris zajema knjigarno, kjer prodajajo nove knjige, antikvariat Libris, kjer prodajajo knjige starejšega datuma, in založniško dejavnost. Knjige, ki jih izdajajo, se nanašajo na lokalno okolje.

Na nedavni portoroški Knjigotrški akademiji in kongresu Knjiga na Slovenskem je bilo veliko govora o novih izzivih za založnike in knjigotržce, pravzaprav o novih izzivih za knjigo. Po svetu spletne knjigarne prevzemajo pomembno mesto, nekatere knjigarne, takšne kot jih poznamo v tradicionalnem smislu, celo zapirajo svoja vrata, prav tako je na pohodu elektronska knjiga. Kako ocenjujete trenutne razmere na knjigotrškem področju, kje vidite največje težave?

Nikakor ne bi obstali toliko let, če bi menili, da moraš pred vsako oviro kloniti. Tudi ovire vedno vidiš kot nekakšne izzive, kot most, ki ga moraš prehoditi, da prideš do novih spoznanj, morda do novih dosežkov. In ti izzivi so ves čas, saj za knjigo nikoli niso bili dobri časi. Knjiga je bila vselej v nekakšni krizi in vedno smo govorili, da so knjige predrage ali da jih nimamo časa brati. Morda je danes še veliko težje zaradi tega, ker prihaja generacija, ki ji knjiga ni tako blizu in ji knjige ne predstavljajo vstopnice v boljši svet. Včasih so ljudje razmišljali v smeri, da mora otrok študirati, da mora biti načitan in mora veliko vedeti. Zato so kupovali knjige, priročnike, enciklopedije za otroke in podobno. Danes pa pogosto pravijo, da informacije dobivajo na vsakem koraku in so obkroženi z njimi, kar posledično pomeni, da znanja ne pridobivamo več samo iz knjig.

Kakšna je torej prihodnost knjige in tistih, ki so z njo profesionalno povezani?

Prihodnost vidim v tem, da se poskušamo prilagoditi razmeram, v katerih se nahajamo. Kar pomeni biti drugačen. Tudi na predavanjih na knjigotrški akademiji in kongresu knjige smo lahko slišali, da je razlika v tem, ali si dober ali boljši oziroma - da si drugačen. To pomeni, da je potrebno najti tržno nišo in navdušenje v tem, kar počneš, nekakšno strast, ki te vleče naprej, kajti strast je tista, ki ti bo dala motivacijo, rodila ideje in te prisilila v to, da boš drugačen in boš morda našel nove prijeme za prodajo knjig. Morda je prihodnost knjigarn v tem, da postanejo kulturna središča. Naša knjigarna Libris je pravzaprav že vrsto let pravo kulturno središče, saj gostimo in prirejamo najrazličnejše dogodke. Ne zadržujemo se samo v knjigarni, odhajamo ven, potujemo z bralnimi avtobusi, pripravljamo razstave... Morda je prihodnost v tem, da knjigarne postanejo nekakšne knjižne toplice.

Kaj pa elektronske knjige, kakšni so vaši načrti v tej smeri?

Glede elektronske knjige si tudi knjigarji ne zatiskamo oči. Elektronska knjiga bo prišla, v Slovenijo prihaja z zadnjim vlakom in to zato, ker je trg premajhen. V slovenščini še ni toliko elektronskih knjig, ki bi jih lahko kupovali. Menim, da je rahla prednost ta, da lahko še kaj naredimo prav v tej smeri, da postanemo knjigarne kulturna središča in morda tudi izposojevalnica e-knjig in tako obiskovalcem še vedno ponujamo užitek ob branju. Na kakšen način bomo to v prihodnosti počeli, še ne vemo, vendar je pomembno, tudi za našo knjigotrško akademijo, da ponujamo rešitve zdaj, da se srečujemo zato, ker želimo jutri, ko se vrnemo v naše knjigarne, prodajati boljše in več. Biti moramo odprti, gledati široko z obema očesoma in poslušati z obema ušesoma. Menim, da če bomo znali, je tudi prihodnost knjigarn zagotovljena, morda ne v isti obliki, morda knjige ne bomo več vonjali, vendar bomo zagotovo še brali.

Kako sicer ocenjujete trenutno stanje kulturnega duha v Kopru ali širše na Obali, morda tudi v primerjavi z ostalimi mesti v Sloveniji?

To je vedno odvisno od prirediteljev in organizatorjev dogodkov, vendar vsaj naši obiskovalci, ki prihajajo v knjigarno Libris, so tako z vzdušjem kot obiskom vedno zadovoljni. Ne morem reči, da je obisk zanemarljiv in menim, da se lahko kosamo tudi z večjimi mesti, kot je Ljubljana, pogosto jih celo prekašamo. Prav tako so zelo dobro obiskane prireditve na podeželju slovenske Istre. Menim, da prireditve ne smejo nikoli biti same sebi namen. Pogosto imamo pogovore z literati in za to potrebujemo ciljno publiko. Sama sem v zadregi, če povabim avtorja na pogovor, na katerega nato pridejo le trije obiskovalci. To se skorajda ne sme zgoditi, seveda, če boš pravilno načrtoval in znal predvideti, koga povabiti in na koga usmeriti pozornost.

Kaj pa sodelovanje med kulturnimi institucijami na Obali, kako ga ocenjujete?

Poudariti moram, da tudi kulturne institucije med seboj izredno dobro sodelujemo. Naj omenim, da smo verjetno edini v državi, ki se preko časopisa Svetilnik (občasnik za mlade zanesenjake), združujemo, tako Gledališče Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski muzej Koper, Obalne galerije Piran in italijanska narodna skupnost Piran (Comunita degli italiani Giuseppe Tartini Pirano). Menim, da je tudi to dokaz, da smo kultura vsi in da mladim vsi nekaj prenašamo. Knjigarna je prepoznana kot kulturna institucija, prav tako je prepoznano naše kulturno poslanstvo, ki ga razvijamo s knjigami, ki jih posredujemo.

Kakšno je po vašem mnenju trenutno sodelovanje med založniki in knjigotržci, kaj bi bilo morda na tej relaciji potrebno izboljšati?

Zadnje čase se res izdaja preveč knjig. Prihaja do paradoksa, da izhaja vse več knjig, vedno manj pa je kupcev, kar ne pomeni tudi nujno bralcev. Prihajamo do situacije, ko vsi založniki menijo, da je njihova knjiga najboljša, da je vse kar izdajo najboljše in smo potemtakem knjigarji tisti, ki ne naredimo dovolj, da bi se knjiga prodala. Žal pa je nemogoče spremljati vso produkcijo. Knjigarjem je vsaka knjiga enako pomembna, to lahko še posebej rečem jaz, ki prihajam iz neodvisne knjigarne, ki ni povezana z nobeno založbo. Sama nimam preferenc. Seveda se odločaš tudi po kriteriju, morda večjih ugodnosti s strani kakšnega založnika, saj želiš bolje prodajati. Toda za pravega in dobrega knjigarja je knjiga tista, ki jo želi prodajati in je v ospredju njegovega zanimanja.

Založniki večkrat negodujejo, kako da se njihovim knjigam v knjigarnah posveča premalo pozornosti...

Da, založbe pogosto menijo, da se v knjigarnah premalo zavzamemo za njihove knjige, vendar je to fizično in praktično nemogoče. Knjigarne imajo omejen prostor, tudi znanje knjigarjev postavlja določene omejitve, saj ne moremo od vseh pričakovati, da bodo vse enako dobro poznali. Menim, da je težava prav v tem, da izhaja preveč knjig in se knjigarji ne moremo morda enako temeljito posvetiti prav vsem. Želimo si, da bi nas založbe opozarjale na izjemne knjige, ne le na knjižne uspešnice. Seveda pa si želimo tudi večje medijske pozornosti, namenjene knjigam.

Kaj vam pomeni pravkar prejeta nagrada za naj knjigotržca 2011?

Kot običajno je človek vesel, ko dobi nagrado, ker je nekdo prepoznal njegovo delo. S knjigami se v družinskem podjetju ukvarjam že več kot 20 let, zato je nagrada neko priznanje za delo, trud in boj, ki ga nenehno, iz dneva v dan, bijemo na tem našem knjigotrškem in založniškem področju. Nagrada pa je seveda tudi izziv in pomeni, da se moraš potruditi in delati vsaj tako dobro, če ne še boljše, kot si delal doslej. To je zagotovo nagrada za naše družinsko podjetje, kajti menim, da smo eni redkih v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarjamo s knjigami že toliko let. Zdržati v tem poklicu in prodajati knjige že toliko let, ni, sploh v zadnjih časih, zelo lahko.