Aleš Berger ob 70. jubileju: Urednik in prevajalec, ki ga je poneslo v literaturo

Berger je leta 1970 v Ljubljani na filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine. Bil je novinar v kulturni redakciji ljubljanskega radia, od leta 1978 urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Bergerja si je mogoče predstavljati kot urednika stare šole. Bdel je nad znamenito knjižno zbirko Kondor in ustanovil zbirko Klasiki Kondorja. Po triletni prekinitvi je obudil zbirko svetovne poezije Lirika in za svoje delo leta 2008 prejel Schwentnerjevo nagrado.

"Veliko je bilo branja, veliko izbiranja, pogovarjanja s sodelavci, sprejemanja njihovih predlogov, žali bog tudi odklanjanja," je ob jubileju povedal za STA in dodal, da je sicer bilo tudi veliko napetosti s prodajnimi službami, ki so del programa založbe, za katerega je s sodelavci menil, da je nekaj vreden, imele za elitističnega, kar se slabo prodaja.

"Bilo je vsega nekaj, zdaj, ko sem že osem let v pokoju in sem se malo ozrl nazaj, se mi je zdelo, da sem dobro in pošteno opravljal ta posel in da je z mojo pomočjo zaživelo na Slovenskem veliko literarnih del romanopiscev in pesnikov, ki niso bili poznani. Pod mojim pokroviteljstvom je zraslo kar lepo število danes uglednih prevajalcev, posrečilo pa se mi je tudi izdati kar nekaj knjig, ki so bile, so in še bodo nekaj nepozabnega v slovenskem založništvu," je povedal Berger.

Mladinska knjiga se še danes lahko pohvali s programom, ki uspešno pluje med zahtevnejšo literaturo in lahkotnejšimi žanri. To Bergerja veseli. Opaža, da na slovenskemu trgu deluje kar nekaj manjših založb, ki izdajajo kakovostno literaturo, na knjižnem sejmu pa naleti vselej na določene založbe, katerih programa sicer podrobno ne pozna, so pa usmerjene predvsem v žanrsko literaturo.

"Mislim, da takšne založbe živijo predvsem na osnovi našega, sicer pozitivnega in plemenitega, sistema knjižnic, saj njihove knjige pač odkupujejo. To pa sicer ni moj problem. Naj cveti sto cvetov. Zaradi teh založb ni nikjer nobene dobre knjige manj. Bolj bistveno je, da velike založbe, kolikor jih še pri nas je, ohranjajo kulturni del programa in delajo na tem, da ta ne upada, ne po številu naslovov ne po kakovosti," je poudaril.

Berger še vedno deluje kot prevajalec, trenutno zgolj iz francoščine, je pa poslovenil tudi številna dela špansko govorečih avtorjev. V njegovem prevodnem opusu so denimo dela Bretona, Becketta, Borgesa, Queneauja, Lorce, Moliera in Preverta. Prejel je več nagrad. Med drugim je za prevod Queneaujevih Vaj v slogu leta 1983 prejel Sovretovo nagrado, leta 1987 je za prevod Maldororjevih spevov, ki jih podpisuje Isidore Ducasse Lautreamont, prejel nagrado Prešernovega sklada.

Na vprašanje, ali obstaja avtor ali avtorica, ki mu ga v desetletjih urednikovanja in prevajanja ni uspelo predstaviti slovenskemu bralstvu, Berger pravi, da ne: "Srečo sem imel, da sem večino knjižnih prevodov po različnih založbah predlagal sam in so bili vsi uslišani." Samo eno delo, ki se ga je lotil, ni prevedel do konca. Gre za Izgin Georgesa Pereca, 300-stranski roman, v katerem ni niti enkrat uporabljena najpogostejša francoska črka E. Berger je prevedel dobrih 50 strani, ki so bile objavljene v Novi reviji, a zadeva tudi kolegov ni zanimala in tako je prevod opustil.

Berger se je veliko ukvarjal z gledališko kritiko. Danes opaža, da se je prostor za kritiko in refleksijo v tiskanih medijih zelo zožil, veliko več prostora pa je namenjenega promociji. Nedavno je našel izvod Književnih listov iz leta 2004, ki so izhajali na 16 straneh, danes pa so le bleda senca tega. Prav tako v njegovih časih ni bilo znakovnih omejitev. Če je o neki predstavi denimo napisal dvostransko kritiko, je bilo takoj jasno, da o njej nima najboljšega mnenja.

"Zdaj so mlajše kolegice in kolegi popolnoma fiksirani v manjši prostor in edino znamenje njihovega mnenja so lahko zvezdice ali pike," je opazil. Res je, da se kritika seli na splet, a Berger je opomnil, da se velja vprašati, kakšen domet imajo te kritike in kakšni so kriteriji za objavo na spletu. Ob tem prepoznava stiske in težave mlajših kolegov, ki zaradi krčenja prostora za objavo težko pridejo do dela in hkrati težko izpolnjujejo kriterije ministrstva za ohranjanje statusa.

Razmišljanja in spomine je Berger strnjeval v eseje. Za zbirko Krokiji in beležke je leta 1998 prejel Rožančevo nagrado. Leta 2011 je izšla knjiga spominov oziroma esejev o kulturi Omara v kleti. V svojih poznih 50 letih se je podal še v svet literature. Najprej je leta 2004 izdal zbirko kratkih zgodb Zagatne zgodbe, ki jim je leta 2006 sledila drama Zmenki. Za otroke je napisal dramo Noji nad Triglavom (2006) ter izdal zbirko pesmi Nono z Bleda (2010).

O svojemu pisateljevanju je Berger povedal: "Pravijo, da je v vsakemu prevajalcu potuhnjen in nerealiziran pisatelj. Mogoče se je skrival tudi v meni. Ne rečem, da sem sedaj pisatelj. Še zmeraj sem bolj prevajalec. Nekoč me je prijelo, da bi skušal stvari formulirati še na kakšen drug način in sem se okorajžil. Najprej sem svoje pisanje pokazal kakšnemu prijatelju ali ga kam poslal, potem pa sem dobil spodbudo, da sem nekaj naredil."

Njegova najnovejša knjiga Povzetki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi. "V njih ne razkriva ozadij zgodovinskih in prelomnih dogodkov, pač pa obuja izgubljeni čas in izumrle navade," je o delu v Mladini zapisal Bernard Nežmah. Pri Mladinski knjigi bo kmalu izšel Bergerjev prevod romana Da se ne izgubiš tu okrog nobelovca Patricka Modianoja.