Usoda Pogledov: Še en poraz za refleksijo?

Ko je Ljubljana leta 2010 postala svetovna prestolnica knjige, je bil eden velikih projektov tudi časopis Pogledi, ki naj bi vsaj deloma nadaljeval tradicijo Naših razgledov in Razgledov. Časopis je šest let živel s pomočjo treh glavnih financerjev, Mestne občine Ljubljana, ministrstva za kulturo in medijske hiše Delo. V prvem triletju so Pogledi prejeli približno 700.000 evrov, v drugem triletju 600.000 evrov. Zneski po prepričanju vseh vpletenih niso bili nizki, kaj je šlo torej narobe?

Odgovori niso enoznačni. Idejna avtorica tiskane in spletne različice Pogledov in odgovorna urednica med letoma 2010 in 2013 Ženja Leiler se je v Arsovem forumu minuli teden vprašala, ali je za takšno publikacijo sploh dovolj kritične mase?

Razpis za Poglede je predvideval 4000 izvodov naklade, toda takratni načelnik za kulturo na ljubljanski občini Uroš Grilc se danes sprašuje, kje so vsi bralci? Že samo v kulturi je po njegovih podatkih 24.000 zaposlenih. Ali Poglede hočemo in jih zmoremo? Kako jih reševati? Kdo je zanje odgovoren? Medijska hiša Delo na vprašanja STA ne odgovarja, Grilc razmišlja v smeri, da bi Poglede nemara posvojil kakšen drug medij ali da se ustanovi konzorcij producentov. Kulturna javnost zaenkrat molči, v februarskih Pogledih piše, da zadnja številka izide 23. marca.

Za mnenje smo vprašali urednika za kritično misel pri reviji Dialogi Borisa Vezjaka, generalno direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski in nekdanjega urednika Razgledov, ki so ugasnili leta 1999, in zdajšnjega urednika medijskega projekta Fokuspokus Marka Crnkoviča. Kaj izgubimo s Pogledi, naj preživijo v kakšni drugi obliki, kaj se dogaja z bralci?

Kaj izgubimo, če izgubimo Poglede?

Cetinski: V primerjavi z 80. leti prejšnjega stoletja se zdi, da je prostora za kulturo v medijih danes veliko manj, saj so zaradi finančne stiske nehali izhajati tudi pomembni strokovni časopisi, ki so reflektirali posamezna umetniška področja.

Če vprašate nas, ki delamo v kulturi, seveda močno podpiramo vsak medij, ki v celoti ali vsaj deloma spremlja bogato kulturno dogajanje v Sloveniji, zelo pomembno pa je, da do nas pridejo tudi sveže informacije iz tujine, ki kulturni utrip pri nas postavijo v širši kontekst.

Vezjak: Ukinitev Pogledov nesporno predstavlja v zadnjem desetletju enega hujših udarcev za intelektualno produkcijo slovenskega časopisja, tudi domačega intelektualnega prostora vobče in medijske možnosti javne deliberacije v širšem smislu.

Pomembna težava, s katero se soočamo v slovenskem prostoru, prestavlja odsotnost ne samo refleksije in kritične misli, temveč celo refleksije o njunem pomenu. Zato imam občutek, da bo tudi njihova ukinitev sama verjetno ostala nereflektirana. Napaka je namreč meniti, da so Pogledi bili zgolj nekakšna "kulturna" periodična publikacija ali priloga z rubrikami, posvečenimi analizi umetniških stvaritev, knjig, filozofiji in analizi družbe. Bili so pomembni za negovanje prostora kritičnega mišljenja kot takšnega in kljubovanja neoliberalnim (ne)miselnim trendom.

Po eni strani je v medijskem prostoru torej produkcija Pogledov predstavljala določeno legitimacijo tovrstne kritičnosti, ki je s tem vse bolj na udaru, po drugi pa v primeru, če jih ne bo nadomestila enakovrstna revija, postajamo kastrirani za možnost negovanja pomembnega dela kritičnega mišljenja kot takega. In ker je slednje z razlogi podprto mišljenje, ki igra pomembno vlogo v demokratičnem življenju, je pot k manj kritičnosti vedno pot k manj demokracije.

Potencialno smrt Pogledov je treba uzreti tudi s širšega vidika dogodkov v medijskem prostoru. Nesporno bo takšna poteza še en dokaz, da novi lastniki Dela z maksimalno redukcijo stroškov sledijo zgolj eni maksimi, ki je silovito sporna zaradi narave medija samega: ustvarjati dobiček tam, kjer imajo mediji čisto svoje poslanstvo. Trend tabloidizacije in ustvarjanja medijskih konstrukcij realnosti v skladu z diktatom dobre prodaje vedno in nujno prinese pregon in izgon zahtevnih vsebin.

Kako je z bralci?

Cetinski: Ne prav visoka prodaja Pogledov po mojem mnenju ni bila rezultat nezanimanja bralcev za umetnost in kulturo, temveč vsebinska usmeritev, ki je bila dejansko zasnovana za ožji krog: tu lahko izhajamo že iz same oblikovne zasnove časopisa, za katerega bi bilo po moje bolje, če bi bil zasnovan kot barvna revija, v kateri ima vizualno gradivo več poudarka, kot ga ima v časopisni ediciji.

Škoda bi bilo, da bi prostor za premislek o umetnosti in kulturi postal še ožji. To je slabo, ker umetnost nujno potrebuje tudi ustrezen odziv, prebivalci Slovenije za zavest, da je umetnost pomemben in navdušujoč segment življenja. Še posebno danes, ko je kulturnih dogodkov več, kot jih je bilo v preteklosti, in je zato skoraj nemogoče spremljati vse, je dobro, če si o rečeh, ki so šle mimo nas, lahko vsaj preberemo.

Crnkovič: Iztočnica, da so Slovenci kulturen ali nekulturen narod, ker da jih po eni strani 24.000 dela v kulturi, po drugi pa jih je samo 1500 naročenih na kulturni 14-dnevnik, je navidez kontradiktorna, vendar pove veliko.

Prvič, toliko zaposlenih v kulturi in toliko zavodov pomeni, da je slovenska kultura subvencionirana - ali pa ne obstaja.

In drugič, 1500 naročnikov sploh ni tako malo. Če je stal izvod Pogledov okrog tri evre, potem je to približno 9000 evrov prihodkov na mesec. Povišajte mesečno naročnino na deset evrov, pa bo mesečnih prihodkov 15.000 evrov. Dodajte še 100.000 evrov letne subvencije, pa boste lahko zaposlili tri, štiri ljudi in plačali spodobne honorarje zunanjim sodelavcem.

Kako naprej? Je rešitev v spletni različici?

Cetinski: Boljši recept kot izključno kulturi posvečen časopis bi se mi zdel splošni tednik v revialni obliki, kakršen je bil pred leti Telex ali pa hrvaški Start, ki bi tretjino svojega prostora posvečal kulturnemu dogajanju. Tako bi zavest o umetnosti uspešno širil tudi med širši krog občestva.

Kljub čarom digitalizacije, ki ima veliko prednosti pred tiskanimi vsebinami, bi se mi zdelo slabo, če bi se kar odrekli časopisom in revijam. Način razmišljanja o fenomenih sedanjosti je drugačen, če ustvarjamo prispevek za digitalni medij ali za tisk.

Predvsem pa je potrebno spodbujati avtorje, ki pišejo o kulturi; na prvem mestu imam v mislih spodobne avtorske honorarje, na drugem pa možnost izobraževanja v tujini oziroma podporo medijev svojim sodelavcem pri obiskih vsaj ključnih mednarodnih festivalov, razstav in drugih prireditev v Evropi in po svetu. Šele možnost širše slike omogoča rast osebnosti, ki je sposobna spisati doživet, privlačen, inteligenten, skratka referenčen prispevek.

Vezjak: Ne upam si napovedati, v kakšni obliki bodo Pogledi preživeli. Če bodo v neokrnjeni, bo to velika zmaga, da bi živeli v digitalizirani obliki, pa bi se mi zdelo možno, a gledano v kratkem roku dokaj neverjetno - splet je danes s številnimi možnostmi odprt za to, da vsak med nami prevzame nalogo kritičnega državljana na svoji lastni spletni strani. Takšna spletna objava še vedno ni percipirana kot "enakovredna" natisnjeni. Seveda gre za trenuten predsodek, ki bo moral sčasoma izginiti.

Crnkovič: Pozabite na tiskano izdajo. Zakaj bi Poglede ali karkoli tiskali? Tiskati takšno publikacijo bi bilo dandanes nespodobno.

Za 200 do 250.000 evrov na leto lahko objavite na internetu kakšnih 100 tekstov mesečno, približno tri vsak dan, približno 1000 na leto. Kar je čisto dovolj za slovenske kulturnike oz. za Slovence s kulturnimi potrebami. Primerjajte 100.000 evrov subvencije z drugimi zneski za kulturo iz davkoplačevalskega denarja in videli boste, da gre za drobiž.

Sicer pa pozdravljam odločitev Dela, da neha izdajati Poglede. Le zakaj bi oni izdajali Poglede? Nekdo naj ustanovi zavod, ministrstvo za kulturo ali oddelek za kulturo na ljubljanski občini pa naj jim da denar. Ne moreš subvencionirati takšne skrahirane korporacije, kakršno je Delo. To je bila napaka že v izhodišču.