Andrej Košak: V filmski trilogiji sem obračunal s komunizmom in tranzicijo

Kako napreduje snemanje vašega tretjega celovečernega filma Stanje Šoka?

Pravkar smo zaključili tretji teden snemanja. Končali smo z najtežjimi scenami, tako z igralskega, kot tudi s produkcijskega, organizacijskega ali režijskega stališča. "Pod kapo" imamo začetek in konec filma in vse "masovke", kjer je bilo na sceni tudi 100 do 150 statistov in deset ali celo več igralcev. Sedaj sem v fazi, ko začenjam verjeti, da filmu vedno bolje kaže. Posnetki so po bogastvu slike za raven slovenske filmske fotografije nadstandardni, zato mislim, da sem na pravi poti k uspešnemu in komunikativnemu filmu.

Menite, da je uspeh tega filma deloma zagotovljen z uspehi, ki sta jih požela vaša predhodna celovečerca?

Ne vem, vsak film je kocka. S filmom Outsider sem "potegnil slovenski film v zgornjo prestavo". Mislim, da je v Sloveniji stanje sedaj malo boljše, ne glede financiranja, ampak glede filmov na splošno. Moja in mlajša generacija sta precej uspešni. Filmu je potrebno vrniti ambicijo, ki jo Stanje šoka zagotovo že iz produkcijskega vidika ima. Mislim, da slovensko občinstvo pričakuje komedijo, ki ne bo tako zelo komična, vendar bo na smešen način govorila o zelo resnih rečeh. Menim, da je skrajni čas, da kakšen slovenski film pritegne gledalce v kino.

Ste načrtno sestavili mednarodno igralsko zasedbo?

Film bo presenečenje predvsem s stališča igralske zasedbe. Martin Mairon igra odlično, čeprav je prvič v celovečernem filmu. Aleksandra Balmazović bo potrdila, da je odlična igralka, vlogo sem dodelil tudi Urški Hlebec. Imam celo plejado zanimivih igralcev, med njimi sta bosanski minister za kulturo in šport Emir Hadžihafizbegović, ki je naredil odličen lik psihiatra in igralec Nikola Kojo, ki je zaščitni znak srbske kinematografije. Sodelujejo tudi Vlado Novak, ki je po mojem prepričanju že dozorel za veliko Prešernovo nagrado, Robert Prebil in Iva Krajnc.

V intervjuju ob snemanju filma Zvenenje v glavi ste dejali, da premore Slovenija dovolj nadarjenih profesionalnih igralcev, zato je potreba po iskanju novih talentov med "naturščki" minimalna. Se je po vašem mnenju kljub temu slovensko občinstvo naveličalo gledati vedno iste obraze v različnih vlogah?

Imamo zanimive igralce, težava je v premajhni produkciji, ki naleti na vedno iste obraze. Na AGRFT profesorji zanemarjajo študij filmske igre, saj vedo, da bo večino njihovih študentov zaposlilo gledališče. Edina rešitev bi bila v tem, da bi slovenska kinematografija letno producirala vsaj deset do 12 celovečernih filmov. Razkorak med tistimi, ki film snemajo prvič in temi, ki so v filmu že igrali, je preprosto prevelik. Tri slovenske igralke so pred kratkim zavrnile vlogo blagajničarke v mojem filmu. Mogoče se jim je zdela vloga premajhna, jaz pa bom zanjo na koncu dobil srbsko igralko. Tudi Peter Musevski ni takoj igral v glavnih vlogah, ampak je zrasel iz kratkega filma Jana Cvitkovića, ki se je razširil v celovečerec.

Kakšen je proračun filma?

Film je "drag špas", predrag, da bi se na njem učili igrati. Film Stanje šoka bo stal približno dva milijona evrov. To pomeni, da je producent Danijel Hočevar uspel veliko sredstev pridobiti v tujini, tudi iz evropskega sklada Eurimages, kje sta denar za svoja filma pridobila tudi Emir Kustorica in Lars von Trier.

Ali vas moti, da nekateri izhodiščno idejo za film Stanje šoka povezujejo z nemškim filmom Zbogom Lenin? Kako pomembno je, da film temelji na resnični življenjski situaciji?

Pomembno je, da film temelji na realno možnem osnovnem dogajanju, če ne drugega, ti ostali kasneje postavljajo zoprna vprašanja, ali je to res ali ne. Za zgodbo to ni tako pomembno. Glavni lik je padel in bil deset let nepriseben, nato se zbudi v drugem času. To ni prvi niti zadnji film, ki ima tak dramaturški obrat. Pri nas obstaja logika, da je vedno potrebno izhajati iz točke nič. Primerjava mojega filma z Zbogom Lenin me sploh ne moti. Tema mojega filma ni fingiranje socializma. To je preprosto zgodba o kapitalizmu, o odnosih, o delavskih pravicah in o negativnih plateh tega družbenega sistema.

Tudi druge države so šle skozi podobno obdobje tranzicije. Menite, da bo v tujini film naletel na dober odziv?

Nekateri producenti v tujini takoj opazijo temo, ki je ni še nihče obdelal. Če odmislim film, ki je pokazal na moč propagande in kapitalizma Češke sanje, še nisem videl vzhodnoevropskega filma, ki bi obravnaval prihod ali začetek kapitalizma v moje mesto oziroma v mojo vas ali državo. Leto dni sem preživel v Berlinu in tam videl situacijo iz širše perspektive; tudi Nemce zanima, kako je bilo, ko je v Sloveniji prevladal kapitalizem, kako je vse skupaj potekalo. Moj scenarij je šel čez veliko obdelav in mednarodnih delavnic, kjer so udeleženci lahko spoznali to konkretno, človeško plat te zgodbe, ki govori o resnem problemu. Film izpostavlja nov segment in lahko prigne bistveno širši krog gledalcev. Scenarij za Stanje šoka je pred kratkim prebrala neka estonska producentka, ki mi je rekla, da bi tak film naletel na dober odziv tudi v Estoniji, saj imamo vsi isto izkušnjo.

Ali s filmom Stanje šoka zaključujete trilogijo, ki jo je začel Outsider in nadaljeval film Zvenenje v glavi?

V tej trilogiji sem obračunal s komunizmom in tranzicijo. Outsider je govoril o razpadu Jugoslavije, brez da bi dejansko prikazal vojno. Zvenenje v glavi je po resnični zgodbi pokazal propad demokracije v zaporu. Stanje šoka pa kaže ravno tranzicijo, kaj se v demokraciji zgodi s pravicami, ki so bile zagotovljene v socializmu. Želim delati tudi četrti film, kjer bom iz komunizma in socializma preskočil na temo kapitalizma. To je velika tema, o kateri se vsi sprašujejo.

In kako je z vlogo umetnika v kapitalizmu?

Umetnik mora s svojim delom vedno držati ogledalo družbi in opozarjati na aktualne probleme. Svet zaradi umetnosti ni nič boljši, lahko pa je lepši, kar mislim, da je. V Sloveniji manjka filmov, ki bi reflektirali specifične težave, ki nas tarejo. Zadnja leta poslušamo le o prevzemih, o delavcih na cesti, o stiski malega človeka, ampak filmov na to temo še nisem videl. Stanje šoka je film, ki govori o tem in nanj sem čakal šest let. Težko je bit prerok v svoji domovini. Težko je po desetih letih režirati, film je ogromna mašinerija. V svetu je normalno, da režiser dela film vsaki dve leti, k takemu standardu bi morali težiti tudi Slovenci.

V čem vidite posebno vrednost slovenskega filma?

Je raznolik, ima naboj. Pomembno je predvsem, kdaj bo prišel "prosvetljeni mecen", ki ga bo financiral. Film ne bi smel predstavljati ekscesa, zato bi bilo potrebno posneti deset do 12 filmov letno. Tako ne bi presenečeno čakali slovenskega filmskega ekscesa, ampak bi bili navajeni na mesečne premiere slovenskega filma. Zadovoljni bi bili ustvarjalci, kot tudi gledalci. Izpostavil bi pozitivna primera Danske in Irske, držav, ki sta po nekaterih značilnostih primerljivi s Slovenijo. Res imajo nekoliko višji življenjski standard, vendar Danska proizvede na leto 30, 40 filmov. Irska morda malo manj, mi pa se še vedno ubadamo s temi, štirimi. Z Outsiderjem sem debutiral kot s televizijskim filmom, ki se je izkazal za pravi kinematografski film. Nacionalna televizijska hiša bi morala z malo manjšim proračunom proizvesti sedem ali osem filmov, med katerimi bi se jih par lahko znašlo tudi na velikem platnu.