Suzana Tratnik za STA: Pri pisanju me ne zanima pedagoški iztržek

Pri založbi Litera je pred kratkim izšla vaša prva knjiga za otroke Zafuškana Ganca o podgani in njenemu prijatelju, kuri Kokoju. Je bilo pisanje stvar hipne odločitve?

Pravzaprav ne. Prve zgodbice za slikanico, ki se začne z deratizacijo v centru Ljubljane in podgano Ganco prisili v selitev za Bežigrad, sem napisala že pred petimi leti. Zgodbice so nastale na podlagi osebnih šal. Potem pa se mi je v nekem trenutku zazdelo, da bi lahko bila podgana s pravim podganjim karakterjem protagonistka v slikanici.

Podganji karakter?

Podgana Ganca je pametna, lena, iznajdljiva, do cilja poskuša vedno priti po najkrajši poti, hkrati pa je zabavna in dobronamerna.

Da, Ganca in njen tovariš Koko res nista klišejska pravljična junaka, no, resnici na ljubo, tudi vaša knjiga ni čisto zares in povsem otroška.

Vedno sem mislila, da nikoli ne bom pisala otroške literature, toda imate prav, saj ciljno občinstvo Gance niso le otroci, knjigo je mogoče brati na več ravneh. Enostavno sem združila ideje, kakšen bi lahko bil odnos med junakoma. Priznati moram, da me je navdušila tudi pomisel, kako navadna podgana gleda na tiste svete podgane v Indiji.

Ko ste se odločili za slikanico, ste vendarle morali misliti tudi na to, da jo bodo brali otroci. Ste pisavo zlahka prilagodili otroškemu občinstvu?

Dolgo časa sem se ukvarjala s tem, kakšno naj bo besedilo, da je zanimivo tudi za zelo mlade bralce. To je res težko ugotoviti. Na jezikovni ravni sem bila pozorna, da so stavki jedrnati, ne predolgi in razumljivi. Sicer pa sem recimo z velikim veseljem brala na pol filozofske, deloma absurdne in duhovite živalske zgodbice nizozemskega pisatelja Toona Tellegena.

Tudi pri Zafuškani Ganci ne teče vse po suhoparni logiki stvari. Toda medtem ko morda odrasli bralec z ne prav bujno domišljijo zelo racionalno išče razumno razlago, se otrok, preverjeno, ob Gančine in Kokojeve nesmisle sploh ne 'spotakne'.

Da, blizu so mi ne povsem racionalne razlage, poleg tega sem želela, da iz knjige veje tudi določena mera ironije. Kura Koko je recimo diplomirana in učena, a si marsikaj povsem napačno razlaga, toda celo v tem je izvirna in smešna. Podgana Ganca, ki ni iz ničesar diplomirala, pa se znajde prav v vsaki situaciji.

Berete izdelke kolegic in kolegov, ki pišejo za otroke in mladino?

Da, menim, da imamo solidne avtorice in avtorje, le pedagoška nota je zelo močna. V ozadju je vedno cilj, da se bralec česa nauči. Pri pisanju me pedagoški iztržek ne zanima, in pri Zafuškani Ganci, se mi zdi, ga res ni zaznati.

Če se zdaj zazreva še malo v vašo preteklost. Veljate za eno od začetnic lezbičnega gibanja in aktivizma pri nas. Katere točke v preteklosti, potem ko ste iz Murske Sobote prišli študirat v Ljubljano, so bile bistvene za vašo formacijo?

Najprej sem želela študirati novinarstvo, a po praksi na Pomurskem vestniku sem si kaj hitro premislila. Ne, ne bom pisala, bom raje razmišljala, sem si rekla, in se odločila za sociologijo (smeh). Bila so osemdeseta, v tistem času so vzniknili gej, feministično in mirovniško gibanje. Vse sem budno spremljala, konec osemdesetih pa sem se z aktivizmom začela ukvarjati še sama, ne da bi vedela, kaj počnem.

Da se greste aktivizem?

Kar zgodilo se je. Z Natašo Sukič sva ustanovili lezbično skupino LL z enim samim namenom, da bi se lahko družile in pogovarjale. Toda vse skupaj je imelo velike posledice, lezbična sekcija je močno odmevala v medijih. Spraševali so nas, ali se borimo tudi za istospolne poroke itd., pa sem si sprva mislila, 'ma daj mi mir'. No, potem smo se pač začeli posvečati tudi tem vprašanjem in tako sem padla v aktivizem.

Ki pa ste ga vedno najraje vpeli v pisanje, publicistično in leposlovno.

Pisala sem že od nekdaj, tako, neambiciozno. Kasneje so moje kratke zgodbe objavili tudi v literarnih revijah, toda vedno se mi je zdelo, da je pisateljski poklic nekaj zelo oddaljenega, le za posvečene. Potem je Brane Mozetič ravno ustanovil založbo Škuc Lambda in mi predlagal, da naj zgodbe zberem v knjigo. Tako je nastal moj kratkoprozni prvenec Pod ničlo. V tistem času sem začela tudi bolj intenzivno prevajati. Torej, kar zadeva moj aktivizem, sem bila vedno rada zraven predvsem na kulturnem področju.

No, imate pa številne naslednice in naslednike, ki se predajajo aktivizmu.

Res je, gejevski in lezbični aktivizem se je precej razširil. Deluje več skupin, katerih pripadniki javno nastopajo ter hodijo na grozljiva branja v parlament. Res pa je tudi, da zase vedno pravim, da sem otrok osemdesetih, ko je po eni strani vladal individualizem, po drugi pa gradnja novih skupnosti na temelju solidarnosti. Trenutno gre v gibanju seveda za pravico do popolne enakopravnosti, tudi do poroke, hkrati pa je to boj za klasične, tradicionalne vrednote, ki so doslej pripadale heteroseksualni večini. Nujno je, da to nekdo počne, sama pa sem se od takšnega aktivizma že nekoliko iztrošila, nekako nimam "drajva".

"Drajv" pa vsekakor obstaja v lezbijkam in gejem prijaznem cafeju Open. Tam skrbite za literarni program. Tudi sicer je Open skoraj gotovo eden programsko najbolj bogatih ljubljanskih lokalov. Kolikor vem, je že dolgo časa obstajala želja po takem lokalu v središču Ljubljane.

Monokel na Metelkovi je bil že ok, toda to je takšno garanje! Pa pozimi je vedno zmanjkovalo elektrike in kup drugih težav. Ideja za Open je na sceni tlela že dolgo, nato pa sta se moji prijateljici pred malo več kot dvema letoma enostavno odločili ter najeli lokal na Prulah. Če imaš bogat program, pritegneš dodatno klientelo. Vedno smo hotele, da se v lokalu tudi kaj dogaja, ne da se samo "visi". Zdaj imamo predavanja, stand-up, open-mic, literarne večere ...

Na kavo k vam rad pride pesnik Ivan Minatti. Pred časom je imel v Openu tudi literarni večer. Bojda gre za vzajemne simpatije.

Veste, kako je bilo fajn! Med pogovorom so mi stopile solze v oči, super je, ta Minatti. O vsem je govoril, tudi o časih, ko je bil v partizanih. Rekel je, da je bilo to njegovo najlepše obdobje, bili so mrzli, grozni, ušivi časi, ampak vladalo je upanje. Sicer pa je z nami. Pravi, da ima sicer drugačno življenje, ampak da podpira tudi "našo varianto" ter da bo imel v Openu z veseljem literarni večer.

Ste ob lanskem prvem napadu na Open pomislili, da bi ga zaprli?

Ne, morda le za nekaj ur. Toda imeli smo veliko podporo z vseh strani. Odločili smo se, da se še bolj izpostavimo s programom. Ob dogodkih, kot so napadi na Open, ugotoviš, v kakšni družbi živiš in kakšna je politična situacija. Tisto, kar so sejali desničarski politiki in prejšnja vlada, rojeva sadove. Po mojem mnenju imajo homofobi, ki so napadli Open, na desni strani vsekakor tiho podporo. Desnica napade uradno obsodi, toda z dopolnilom, da bi se vendarle lahko malo manj izpostavljali. Dejstvo je, da se je v družbi zakoreninila nestrpnost, ki že dolgo obstaja, toda če jo podpihuješ, bo seveda rasla. Dovolj je že pogled v parlament, kako se tam govori o ženskah, o drugih narodnostih! In Cukjati ima lahko sicer mil in osladen govor o istospolnih partnerstvih, ki pa ga konča po njegovi presoji z dobronamernim nasvetom o zdravljenju.

Se vam je zdela letošnja Parada ponosa nekoliko spolitizirana?

Parado politizirata tako levica kot desnica, skratka, vprašanje naše parade je izrabljeno, pa naj bodo politiki za ali proti. Kar je pozitivno, je večja odzivnost policije. Organizirani napadi v času parade in po njej so zadnjih pet let pogost pojav, a do lani nanje nikoli ni bilo resne in temeljite reakcije. Zdaj je policija vsekakor bolj učinkovita, a zaradi tega slovenska družba še ne bo bolj strpna.

So bili udeleženci in udeleženke parade veseli, da se jim je ponovno pridružila ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal?

Kakor kateri. Nekateri njeno prisotnost seveda čutijo kot veliko podporo, imajo občutek zaščite, da se za njih nekdo, ki je na oblasti, zmeni, da jih razume. So pa tudi taki, ki s politiko nikakor ne želijo imeti opravka.