Illja Sin za STA: Igram se zelo resno

Med letoma 1995 in 1999 ste bili del gibanja Bum-Bam-Lit. Kakšne cilje ste zasledovali?

Težko bi govoril o zelo določenih ciljih Bum-Bam-Lit, vsekakor pa je bilo to prvo belorusko avantgardno gibanje, ki je želelo zrušiti nekatere literarne konvencije ter jih nadomestiti z bolj spontanim odnosom med avtorji in občinstvom, predvsem z nastopi v živo.

Vas je poleg tega združevala neka skupna ideja, estetsko prepričanje?

Ne, vsak član gibanja je imel svoje poglede na umetnost, gibanje ni bilo hierarhično zasnovano, nismo imeli vodje. Osredotočili smo se na nastope, na katerih smo prepletali glasbo, gledališke elemente in literaturo. No, imeli smo veliko idej, tudi nerealiziranih projektov, v katerih smo hoteli združiti med seboj zelo različne sfere, medicino, šport, biologijo in literaturo. Na ravni ideje je ostalo tudi prebiranje poezije živalim, še posebej ptičem. No, kot rečeno, saj končni cilj niti ni bila uresničitev neformalno zasnovanega programa, bistven je bil drugačen način razmišljanja.

Kot gost mednarodnega literarnega vileniškega festivala ste občinstvo v Štanjelu nekoliko presenetili s svojim nastopom, še posebej takrat, ko ste se ob apokaliptičnih zvokih vrgli ob tla, zdelo se je, da nikoli več ne boste vstali.

Res? Ubral sem nekoliko drugačen, takšen Bum-Bam-Lit pristop, opazil sem, da so bili drugi udeleženci festivala pristaši bolj tradicionalnega literarnega nastopa.

No, nekateri so pač, pogojno rečeno, tradicionalisti, spet drugi so bili takšnim literarnim performansom privrženi pred 20, 30 leti. Ampak se je govorilo o vas, to pa.

No, vsaj nekaj.

V svojih delih pogosto tematizirate greh, nanj nakazuje tudi vaše umetniško ime. Od kod ta fascinacija?

Po mojem mnenju vsaka literatura izvira iz intimnega, duhovnega doživljanja sveta. Greh je zelo pomemben del življenja, z njim se soočamo vsak dan. Moja literatura ne temelji na linearni strukturi, težko bi celo govoril o zelo prepoznavni zgodbi. V modernistični maniri želim spregovoriti o nekaterih najglobljih stvareh, med njimi pomembno vlogo zaseda prav greh. Igram igro, pri čemer se ne spogledujem s postmodernizmom, kjer igra pogosto obstaja zaradi igre same, sam se igram zelo resno.

Je res, da je vaše najljubše čtivo Biblija?

Da, no, pa sva spet pri grehu, ki ga je v Bibliji vse polno. Zelo rad jo poglobljeno berem, v njej iščem velike resnice, življenjske poti, vzorce, žal pa se me vse to v vsakodnevnem življenju prav nič ne prime. Veliko grešim, delam vrsto napak, a o tem kasneje vsaj premišljujem in pišem.

Če preideva na nekatere nekoliko bolj splošne teme. Kakšni so literarni trendi v Belorusiji? Komercialnim uspešnicam se verjetno ni izognila?

Sam težko govorim o komercialnih trendih, ker jim ne sledim, toda, da, seveda, vsi berejo Dana Browna ali kako se že imenuje tisti tip, ki je pisal o Leonardu da Vinciju. Sicer pa belorusko literaturo določa veliko lokalnih nekomercialnih trendov, ki pa jih pogosto poznamo le mi z literarne scene, pa še to ne vedno. Vsak živi po svoje, distanciran, na lastnem osamljenem otoku.

Kaj pa literatura v medijih, na festivalih? To so priložnosti za vstop v bolj javno sfero.

Literaturi se v beloruskih medijih posveča zelo malo prostora, enostavno ni stvar javne razprave. Literati živimo osamljeno, na robu, smo subkultura, a ne nujno v pozitivnem smislu besede. Dobra stran takšne marginalizacije je, da nismo del trga. Nekateri menijo, da literaturo lahko reši trg, sam se s tem ne strinjam, to je utopija, trg uniči vse po vrsti, prej ali slej. Sicer pa imamo nekaj literarnih festivalov, a so majhni in finančno podhranjeni, njihovo preživetje je ves čas na nitki. No, nikakor ne moremo govoriti o takšnem festivalu, kot je vaša Vilenica.

Je bil to vaš prvi obisk Slovenije?

Da, doslej nanjo nisem bil prav posebej pozoren. Niste imeli kakšnih resnih konfliktov?

To je relativno, zakaj sprašujete?

Preživljam se tudi kot scenarist dokumentarnih filmov, ki se osredotočajo na konflikte, vojne po vsem svetu. To delo je zelo daleč od literature.

Za našo vojno leta 1991 ste bili še nekoliko premladi... Se pravi, ne živite od literature?

Leta 1991 bi res težje pisal scenarij, imate prav (smeh). In da bi živel od literature? Če bi bil odvisen od honorarjev, ki jih prejmem za literarno ustvarjanje, bi zbral za nekaj ur življenja. Delam tudi kot novinar v literarni redakciji enega od državnih časopisov, moje področje je beloruska kulturna dediščina.

V Belorusiji sta dva uradna jezika, ruski in beloruski. Koliko ljudi uporablja beloruščino?

V Belorusiji večina govori rusko, je pa veliko literatov, mladih in starih, ki v vsakodnevni komunikaciji uporabljajo ruščino, pišejo pa v beloruščini, ker se jim zdi bolj sveža za izražanje idej. Sam pišem v beloruščini.

Kako pa v Belorusiji kaže medijski svobodi?

Državni mediji vsekakor zelo očitno zastopajo politične ideje vladajoče strukture, med novinarji pogosto vlada avtocenzura. Svoj prostor na medijski sceni imajo tudi neodvisni mediji, ki pa so pogosto pod drobnogledom države in potem sledijo težave...