Tadej Pogačar: V zadnjih letih prihaja do velikega zanimanja za knjigo umetnika

Kaj pravzaprav je knjiga umetnika?

Najbolj preprosta definicija je, da je to knjiga, ki jo je izdelal umetnik. Ali mogoče malo širše, to je knjiga, ki jo je zasnoval, realiziral in izdal umetnik. To pomeni, da je knjiga samo medij, skozi katerega se je umetnik izrazil. Knjige umetnika skozi zgodovino - gre za pestro in bogato zgodovino - so nastajale v različnih oblikah, različnih formatih in materialih. Nekatere so zelo unikatne, nekatere so nastale v desetinah ali celo stotih in tisočih izvodov, tako da nekih jasnih pravil ni in tudi omejitev ni.

Kdaj se je takšna forma, knjiga umetnika pojavila?

Lahko bi rekli, da je zgodovin več. Skozi preglede knjig, ki so nastali v Ameriki, Franciji, Nemčiji, se poslužujejo različnih datacij, pa tudi različnih zgodovinskih linij. Začetek lahko postavimo na različne točke. Knjiga, ki nas bolj zanima, sodobna forma, nekako datira v 60. leta prejšnjega stoletja. Praktično že v 19. stoletju so pesniki eksperimentirali s formo knjige in s tem so nadaljevala vsa avantgardna gibanja, od dadaizma, futurizma in kubizma naprej. Glavni predstavniki teh gibanj so izdajali knjige umetnika oziroma jih je ta forma zanimala. Po drugi svetovni vojni, v 50. in 60. letih nastopi gibanje Fluxus. Bilo je izrazito demokratično usmerjeno in ena od osnovnih idej je bila demokratizacija umetnosti, zato tudi ta ideja o poceni, dostopnem umetniškem artefaktu in prav v tem času je knjiga umetnika doživela enega od vrhuncev. Ta smer je vplivala tudi na druga gibanja v 60. letih. Potem je knjiga bolj ali manj nastajala v različnih formah in postala stalnica. V zadnjih letih prihaja do nekega "revivala" in velikega zanimanja za knjigo umetnika.

Kako pa se je Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. začel ukvarjati s knjigo umetnika?

Mi smo leta 2003 pričeli ustvarjati zbirko. Prvi izvodi so bili v glavnem darila umetnikov. Mene osebno je knjiga vedno zanimala, v taki ali drugačni obliki, in v teh letih smo prihajali v kontakt z različnimi oblikami in zgodovino. Zanimala nas je slovenska zgodovina, predvsem edicije skupine OHO, ker je šlo za tisti čas za zelo inovativno produkcijo. Leta 2004 smo začeli z javnim razpisom za knjigo umetnika. To pomeni, da smo začeli z izdajanjem knjig in postali ti. mali založniki. Odziv na razpise je dober, izdali smo že okrog deset knjig. Prijavlja se približno 30 predlogov, ponavadi gre za koncepte in na tej podlagi pripravimo in izdamo knjigo.

Kakšna je umetniška scena v Sloveniji?

Ideja je, da z zbirko, razpisi in razstavami skušamo to sceno spodbujati. Vsak razpis je nova možnost, da nekdo sproducira novo knjigo. V zadnjih letih jih uspemo narediti tudi več, ker sama produkcija teh knjig ni draga. Kar izdajamo, izhaja tudi v nakladi sto ali dvesto izvodov. Scena obstaja, le treba ji je dati malce več spodbude, malce več priložnosti. Vsekakor je tudi sejem ena izmed pomembnih priložnosti za avtorje, da se predstavijo in knjige prodajo. Mislim, da bo to imelo pomembne posledice v prihodnjih letih. Vsekakor si želimo predstaviti domače avtorje na sejmih in jim pomagati, da se jih uvrsti v tuje zbirke in produkcijo. Dejstvo pa je, da je na področju centralne in vzhodne Evrope te produkcije zelo malo. Denimo na New York Art Book Fair, ki ga organizira Printed Matter, ena najstarejših organizacij na tem področju, smo edini založniki iz regije.

V četrtek se odpre festival Konvencija Blind Date. Od kod ime?

Po slovensko to pomeni zmenek na slepo. Uporabili smo ga, ker gre za prvi tak festival in večina ljudi ne ve, kaj lahko pričakuje. Gostili bomo veliko tujih založnikov in tudi za njih, vsaj tiste z Zahoda, je prihod v Ljubljano še vedno nekaj eksotičnega, tako da gre res za zmenek na slepo. Upam, da bodo prijetno presenečeni.

Lahko poveste kaj več o udeležencih?

Zadnja tri leta se udeležujemo različnih sejmov knjig umetnika. Po svetu je na desetine teh sejmov. Na podlagi tega smo prišli v kontakt z neodvisnimi založniki. V Ljubljano prihajajo založniki z Danske, Švedske, potem iz Anglije, Francije in tudi Amerike. Nekaj jih je iz sosednje Hrvaške. Pričakujemo okrog 20 založnikov in samostojnih umetnikov. Tukaj je zanimivo, da je tudi umetnik sam lahko založnik, in mislim, da bo ponudba pestra. Nekateri od njih, recimo iz Genta, so zelo močni založniki. Tudi ameriška založba ima zelo zanimivo produkcijo. Poleg tega v galeriji Kapsula odpiramo razstavo distributerja Motto, ki predstavlja enega največjih distributerjev fanzinov, kajti ena od podzvrsti so tudi ti. zini ali fanzini, ki jih poznamo zadnja desetletja. Zdaj doživljajo preporod in Motto ima eno največjih ponudb v Evropi, več kot 3000 naslovov. Samo za Ljubljano pripravljajo avtorski izbor fanzinov in knjig umetnika.

S katerimi dogodki bo postregel festival?

Festival ima že pred začetkom nekakšen uvod. Ta je zelo pomemben, odpira se v torek, 14. septembra, v Galeriji Kresija. Tu pripravljamo prvi pregled slovenske knjige umetnika. V Sloveniji takega pregleda še ni bilo. Želeli smo razstavo prirediti že pred začetkom, da tujim založnikom pokažemo našo produkcijo. Sam festival se odpira v četrtek v Galeriji Jakopič, kjer bo uradna otvoritev in otvoritev razstave Pina Poggija, ki ima tesne povezave s Slovenijo. Tukaj je preživel kar nekaj let in bo predstavil svoje knjige skulptur. Tudi to je eden od podžanrov, kjer se v bistvu knjiga zelo približa mediju skulpture ali skulpturalnega objekta. Gre za njegovo produkcijo iz 70. in 80. let. Kot rečeno, se predstavlja tudi Motto. V petek odpiramo sejem. Po prvem sejemskem dnevu odpiramo razstavo Vlada Marteka, ki je eden najpomembnejših hrvaških umetnikov, ki se ukvarja s knjigo umetnika. To bo pregledna razstava njegove produkcije od 60. let naprej. S kustosinjo Branko Stipančić bosta imela tudi pogovor v okviru sejma. Pomembno je še, da ob sejmu potekajo obsejemski dogodki, pogovori, predavanja in tudi dve delavnici knjige umetnika, ena za otroke in ena za odrasle.

Festival spremljata tudi cikla eksperimentalne glasbe in kratkih videov.

Bienale kratkega videa bo že tretjič, prvič mednaroden. Kustosinja Polonca Lovšin je izbrala okrog deset videov, ki so prišli na javni razpis. Na festivalu bo premierno predstavljen ta izbor, skupaj z drobno publikacijo. V naslednjih tednih bo projekcija na ogled v Jakopičevi galeriji. Pripravljamo tudi ciklus Sound Explicit, ki ga pripravljamo že zadnjih šest, sedem let. Mojca Zupanič je kustosinja tega glasbeno-scenskega ciklusa. Po njenem izboru pripravljamo serijo petih koncertov, ki bodo vsi prav tako v Galeriji Jakopič. Gre za eksperimentalno in ne klubsko glasbo, tako da zahteva malce več koncentracije.

Kako se takšna umetnost povezuje s knjigo umetnika?

Ponavadi se na tovrstnih festivalih vedno pridruži video. Konec koncev je lahko eden od medijev knjige umetnika tudi DVD. Ravno tako se elektronska knjiga uvršča v enega od podžanrov.

V času festivala bo izšla publikacija Zvezek o knjigi umetnika. Kakšna bo vsebina te publikacije?

Računamo, da naj bi izšla v zadnjem delu festivala. Ideja je, da bi izhajala vsaj enkrat letno in prinašala intervjuje, pogovore, mnenja in vizualni material različnih zanimivih avtorjev, s katerimi smo sodelovali. V prvi izdaji je daljši tekst Dejana Habichta, ki piše o svoji knjigi umetnika, ki jo je izdal pred letom in pol, Dvanajst dolgočasnih pesmi. Ta nedvomno predstavlja enega zanimivejših projektov zadnjih let. Potem pogovor z Vladom Martekom in tekst Marka Pogačnika, enega ustanovnih članov skupine OHO, ki je bil pomemben izdajatelj knjig umetnika. Potem je tu še besedilo Anthonyja Auerbacha, angleškega avtorja, založnika in umetnika, ki piše o svoji produkciji. Gre za specializirano in usmerjeno publikacijo, povezano samo s knjigo umetnika.

Načrtujete, da boste s festivalom nadaljevali tudi v prihodnjih letih?

Letos je posebna situacija zaradi projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige, zato smo dobili dodatna sredstva. Če se bo nadaljeval, bo v manjšem obsegu, vsekakor pa načrtujemo, da bi vsaj sejem postal reden in vsakoleten.