Nina Pirnat-Spahić za STA: Slovenski ilustratorji imajo precej težav s kruhom

Ali nagrade bienala ilustratorjem "dvignejo ceno", denimo tudi v očeh založnikov?

To je sicer težko merljivo, so pa vsekakor njihovi življenjepisi tako bogatejši. Sicer pa nagrad za ilustracijo na Slovenskem ni veliko. Tu sta še Levstikova nagrada, ki jo podeljuje Mladinska knjiga in nagrada za najboljšo izvirno slovensko slikanico, ki jo podeljuje Gospodarska zbornica Slovenije. In vse te nagrade so pravzaprav namenjene promociji in afirmaciji kvalitetne knjižne ilustracije na Slovenskem.

Razmere v založništvu na Slovenskem v zadnjem času niso ravno rožnate. V kakšnem položaju so slovenski ilustratorji? Pridejo težko do objav, morda težje kot pred leti?

Glede na hude čase v založništvu, ko slovenski založniki v svoj program raje jemljejo tuje projekte, ki so že izgotovljeni, četudi niso tako kvalitetni, imajo slovenski ilustratorji precej težav s kruhom, oziroma, da pridejo do realizacije svojih knjižnih projektov. Tu so še zasebne založbe, ki se prav tako veliko krat hitro zadovoljijo z dokaj stereotipnimi izdelki.

Je že uveljavljenim avtorjem lažje?

Prepričana sem, da jim nekoliko je, čeprav, kot je mogoče razbrati v pogovoru z njimi, imajo tudi oni velike težave. Nimajo dovolj časa za izvedbo, vedno se mudi, pogoji dela so drugačni, kot so bili nekdaj. To je tudi eden od razlogov, da se trudimo, da se bienale vedno odpre nekaj dni pred knjižnim sejmom v Cankarjevem domu, da se lahko sprožijo neka soočenja in stiki med založniki in ilustratorji. Poleg tega v zadnjih letih vztrajamo pri tem, da so vse ilustracije, ki so že objavljene v knjižni obliki, na razstavi predstavljene tudi s knjigo. Tako lahko obiskovalci paralelno opazujejo originale in realizacije v knjigi.

V ponedeljek se je iztekel razpis za sodelovanje na letošnjem bienalu, ki bo potekal med 17. novembrom in 31. januarjem prihodnje leto. Je že znano število prijavljenih avtorjev?

Te podatke imajo na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), ki je naš partner. Pri prvih treh ali štirih bienalih je bila koprodukcija dovolj enakovredna, sedaj pa je Cankarjev dom po težavah, ki jih je društvo imelo, bil s strani ministrstva za kulturo zadolžen za kompletno produkcijo. To pomeni, da mi vodimo tudi katalog, nagrade, žirijo in drugo. Ilustratorska sekcija ZDSLU, ki je dokaj aktivna, pa pripravlja razpis in zbira dela. Vendar pa kakšnih posebnih presenečenj verjetno ne bo. Vsako leto je okrog 100 prijav.

So že znani člani žirije, ki bo naredila izbor ilustracij za razstavo?

Vsako leto že spomladi določimo žirijo. V njej so tudi ustvarjalci in pa v zadnjih letih oblikovalci, profesorji z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Vse več avtorjev, ki se prijavlja na bienale, namreč prihaja z akademije in niso slikarji, pač pa oblikovalci in se z ilustracijo ukvarjajo kot z aplikacijo v oblikovanju. Letošnjo žirijo sestavljajo Judita Krivec Dragan, Alenka Vidrgar, Radovan Jenko in Črtomir Frelih. Žirija se bo prvič sestala na začetku oktobra in naredila izbor del za razstavo. Drugič se bo sestala nekaj dni pred odprtjem bienala in izbrala nagrajence.

Koliko avtorjev je običajno uvrščenih na razstavo?

Običajno je uvrščenih med 50 in 60 avtorjev. Od leta 1993, ko smo začeli z bienalom, do danes, ko je pred nami deveta izdaja, se trudimo, da vsako leto vpeljemo kaj novega. Edina stvar, na katero ni mogoče vplivati, je prostorska omejitev. Galerija CD je takšna, kot je, in zaenkrat se ne kaže nobena možnost, da bi bienale prešel pod kakšno drugo ustanovo. Je pa tudi res, da se z materialom, ki vsako leto prispe na razpis, zadeva ravno izteče. Ravno polovica del je nekje primerna za predstavitev na bienalu.

Kateri so najpomembnejši kriteriji, po katerih žirija ocenjuje na razpis prispela dela?

Glavni kriterij je kakovost, seveda tudi inovativnost, novi pristopi. Pri izboru se ne gleda toliko na to, kdo je renomiran in kdo ne. Se je tudi že zgodilo, da so dokaj renomirani avtorji na razpis poslali kakšen projekt, ki po kvaliteti ni bil dostojen njihovega imena in je izpadel. Po drugi strani pa se vedno pojavljajo tudi nova imena, mlajši avtorji z novimi pristopi, ki so izjemno zanimivi in v prireditev vnašajo svežino in vitalnost.

Bi lahko izpostavili kakšna imena?

Tu so denimo Arjan Pregl, Daša Simčič, Damijan Stepančič, Ana Zavadlav, Aleksander Brezlan, ki sicer niso najmlajša generacija, a nekako še ne sodijo med starejšo generacijo renomiranih ilustratorjev.

Katere pomembnejše novosti ste na bienale vpeljali tekom let?

Ena prvih je bila hommage starejšim likovnim umetnikom, ki so utirali poti slovenske ilustracije. Ciklus smo začeli v sodelovanju z Narodno galerijo, ki hrani največ teh del. Tako smo pripravili hommage Hinku Smrekarju, Maksimu Gaspariju, Gvidonu Birolli, Ivanu Vavpotiču in Tonetu Kralju. V sodelovanju z Moderno galerijo smo pripravili predstavitev Marija Preglja, letos pa je na vrsti Vladimir Lakovič.

Na prvih izdajah bienala smo nagrado za življenjsko delo podeljevali iz selekcije bienala, saj so vse "stare dame pravljičarske usmeritve slovenske knjižne ilustracije" še sodelovale na bienalu. Tako so jo prejele Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman, Marija Vogelnik in Milan Bizovičar ter lani Štefan Planinc. Letos se je žirija odločila za Melito Vovk Štih. V zadnjih letih, ko je dobitnik znan prej, mu tako lahko v kotičku galerije pripravimo posebno predstavitev, poleg tega je nagrajenec objavljen v katalogu.

V zadnjih letih smo začeli tudi s spremljevalnim programom. V Mali galeriji smo tako na zadnjem bienalu predstavili Grand Prix bratislavskega bienala, letos bomo v njej predstavili ilustratorko Lidijo Osterc.

Ves čas govorimo o otroški ilustraciji. Kako pa je s knjižno ilustracijo za odrasle?

Tega je zelo malo, zato smo zelo veseli, če pride kar nekaj prijav s področja ilustracije knjig za odrasle. Založniki namreč ilustracijo knjig za odrasle opuščajo, medtem ko svoj čas ni bilo poezij, ki ne bi bile ilustrirane. O knjižni ilustraciji seveda lahko govorimo takrat, ko je podoba vezana na besedo, kadar pa slikar in pesnik paralelno izpovedujeta vsak svojo umetniško vizijo, takrat govorimo o likovni opremi knjige. Osnovna vrednota in naloga ilustracije je namreč, da sledi besedi.

Smo pa v zadnjih letih kot posebno kategorijo na bienalu uvedli poljudnoznanstveno ilustracijo, saj je tega ogromno in je tudi na zelo visoki umetniški ravni. Tako se na bienale prijavlja vsako leto več avtorjev, med katerimi denimo briljira sodobni likovni umetnik srednje generacije Žarko Vrezec. Vrezec se že več let ukvarja z ilustriranjem leksikonov, pri čemer se je specializiral za žuželke in metulje, ki jih izdeluje z izjemno natančnostjo in virtuoznostjo.

Ob tem bi opozorila tudi na fenomen avtorske slikanice, ki sega nekaj let nazaj. Tu prednjačita dve avtorici, Lila Prap in Mojca Osojnik, ki sta s svojimi izdelki zelo propulzivni in sta dobro sprejeti v svetu, še posebej Lila Prap.

Koliko so slovenski ilustratorji tudi sicer priznani in cenjeni v tujini?

Slovenski ilustratorji so se vedno udeleževali prireditev v tujini. Večina naših vrhunskih ilustratorjev se je redno udeleževala Bienala ilustracije v Bratislavi, kjer so pobirali tudi določena priznanja. Udeleževali so se tudi Beograjskega knjižnega sejma, kjer so podeljevali nagrado, zlato pero, ki je veliko pomenila v ilustratorskem svetu. Danes se udeležujejo sejma otroških knjig v Bologni, ki ima pomembno sekcijo, posvečeno ilustraciji. Omeniti velja tudi razstavo v Sarmedeju v bližini Trevisa, na kateri so denimo pripravili večjo retrospektivo Marije Lucije Stupica. Razstava v Sarmedeju sicer ni tekmovalna, je pa referenčna.

Prav Cankarjev dom je pripravljal tudi selekcijo naših ilustratorjev za prvi dve izdaji Hrvaškega bienala ilustracije, nekaj slovenskih ilustratorjev pa je sodelovalo tudi na tretji izdaji. Predvsem mlajši avtorji se tudi prijavljajo na številne natečaje po svetu in prejemajo nagrade.

Kako bi definirali razvoj knjižne ilustracije v primerjavi z razvojem drugih likovnih umetnosti?

Knjižna ilustracija nikoli ni mogla enakovredno slediti trendom preostale likovne umetnosti, ker je in tudi mora biti vezana na besedilo. Vendar pa je po drugi svetovni vojni tem sledila v posamičnih likovnih elementih, kot so kompozicija, barva, prijemi, perspektiva. V novejšem času z mlajšimi generacijami pa nove likovne rešitve prinašajo inoviranje slikarskih tehnik, uvajanje številnih mešanih tehnik, elementov filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij, do česar so bili na začetku predvsem starejši ustvarjalci nekoliko zadržani. Vendar pa danes ne moremo mimo tega, da večina mladih uporablja računalnik ter da ni več originala v smislu risbe, akvarela ali gvaša na papirju.