Ilma Rakusa: Živim v polifoniji jezikov

Vilenica Rakusevi, ki je nagrado prejela leta 2005, pomeni zelo veliko. Tam zbrane literate občuti kot nekakšno družino, je povedala na nocojšnjem literarnem večeru v Društvu slovenskih pisateljev.

Festival, ki je bil sprva zamišljen kot srečanje srednjeevropskih avtorjev, se je tekom let spreminjal in odpiral navzven, tudi za avtorje iz drugih okolij. Kot je dejala Rakuseva, so spremembe velike. "V začetku je bilo vse naravnano bolj politično, sedaj je morda bolj literarno. Festival se je internacionaliziral, a je še vedno lepo," je dodala.

Rakusino knjigo "Mehr Meer", ki se trenutno prevaja v osem jezikov, po besedah Amalije Maček določa vračanje v geografskem in v časovnem smislu, v kraje, kjer je Rakusa živela in v otroštvo. O spominu iz otroštva pripoveduje tudi odlomek o Rakusinem dedku Rudolfu Rakuši iz Ormoža, ki ga je avtorica prebrala v nemščini. Kot je povedala, je njen dedek, ki je bil esperantist in profesor in se je zelo posvečal literaturi, kmalu spoznal, da sodita v isto sfero.

Vendar pa je knjiga "Mehr Meer" po besedah Mačkove zelo raznolika. Ob zgodbah, kot je ta z dedkom, so v njej tudi zelo drugačne zgodbe. Knjiga namreč ni avtobiografija in ni napisana kronološko.

Kot je povedala Rakuseva, je z leti v njej dozorela želja, da napiše nekaj o svojem otroštvu. Sprva sicer ni vedela, kako naj se pisanja loti, saj piše večinoma pesmi, tu pa je že vnaprej vedela da bo delo obsežnejše. Tako se je lotila pisanja krajših poglavij, ki pa so včasih tudi zelo lirična. Nekatera poglavja vsebujejo refleksijo, ob koncu pa so poglavja naravnana bolj filozofsko.

Knjiga je, kot je poudarila, napisana zelo subjektivno, saj se ni pretirano posvečala raziskovanju svojega otroštva. Spomini so ji prihajali pred oči sproti med pisanjem. "Mehr Meer" je Rakusa označila kot neke vrste analizo same sebe, pa tudi kot knjigo o tem, kaj sploh je to spomin.

Posebna odlika njenih del je popolna iskrenost, ki pa kot je dejala Mačkova, ne pomeni razgaljanja. Knjiga je po besedah Rakuseve zelo avtentična, kar še ne pomeni avtobiografska, je pa v njej tudi nekaj fantazije. Zelo se čuti atmosfera. Kot je povedala, je pri pisanju ni zanimala toliko zapletena zgodba kot atmosfera, in odnosi med ljudmi.

In kakšen odnos ima do jezikov. Nemščina je, kot je povedala Rakuseva, postala njen prvi jezik, kar pa ne pomeni, da drugi niso pomembni. Pomembna ji je tudi madžarščina, v kateri denimo govori s svojim sinom. Italijanščino je večinoma "izgubila", nekaj je "izgubila" tudi slovenščine. Pozneje so se tem jezikom pridružili še drugi - francoščina, ruščina. Danes zato, kot je dejala, živi v polifoniji jezikov.