Pri Literi dve pesniški zbirki in dve prozni deli domačih avtorjev

Pesniški prvenec Anje Golob, sicer uveljavljene odrske kritičarke, dramaturginje in publicistke, prinaša 30 s samoironijo prežetih pesmi. V izpovednih pesmih se po besedah urednice zbirke Petre Vidali odraža pesničino intenzivno tipanje in iskanje svojega mesta v svetu. Mladen Dolar je v spremni besedi zapisal, da se pesnica "nikakor ne želi postaviti v kakšno tradicijo, niti se ne vidi kot znanilka kakšnega vzvišenega poslanstva poezije", vendar prav zato njena poezija "obenem prenaša, tvega in traja". Golobova se strinja z Dolarjem glede neumeščanja v neko tradicijo, o samoironiji, ki naj ne bi bila značilna za prvence, pa meni, da se prvence običajno pripisuje zelo mladim ustvarjalcem, kamor sama, kot pravi, ne sodi.

Milan Kleč, ki je poznan predvsem po svojih proznih delih, je želel že svojo prvo pesniško zbirko izdati v zbirki Znamenja, ki jo je takrat izdajala založba Obzorja. Vendar se je delo, kot je pojasnil, izgubilo. Zato je vesel, da zdaj, po 18 letih, "na stara leta" lahko objavi pesmi v tej zbirki. Sicer ga je, kot je dejal "sram, da pri teh letih objavlja 'pesmice', a je kljub temu popustil temu svojemu notranjemu glasu in se predal kratkim impulzom", ki so ga gnali k ustvarjanju poezije.

V zbirki Piramida, namenjeni izključno sodobni slovenski prozi, so prostor namenili romanu Robija Simoniška Melanholična zrenja. Simonišek, doslej bolj znan kot pesnik, s to knjigo vstopa na področje proze, je dejal urednik zbirke Robert Titan Felix. Delo prinaša 11 zgodb, vpetih med uvodno, v kateri avtor spregovori o poslavljanju od starih stvari, ter zaključno, v kateri seže v področje nezavednega.

Simonišek je svoj prehod iz poezije v prozo označil kot spontan, obenem pa mu je predstavljal tudi izziv za lastno ustvarjalnost. V zgodbah se izogiba klišejskim tematikam, pa tudi ponujanju raznih rešitev. Ujel je notranji tok protagonistov - osebna razmišljanja, dvome in konflikte, ki so večinoma v nasprotju z ustaljenimi normami, nekaj pa je tudi kolaža iz preteklosti.

Pred ograjo je drugi roman Alenke Zelinka. Po prvencu Žaba v loncu in drami Vse življenje nadaljuje svoj opus s pričujočim romanom, v katerem še bolj izpostavlja eksistencialno tematiko. Roman ponuja zgodbo, v kateri bralec spremlja tri protagonistke v bolnišnici, ki naredijo splav in jih obenem pretrese samomor četrte ženske, je povedal urednik. Avtorica pa je dodala, da gre pravzaprav za roman o iskanju ljubezni ter o nezmožnosti dajanja in sprejemanja le te. Bolj kot zgodbe nekih uspešnih žensk, so jo zanimali ozki okvirji, ki včasih determinirajo in stisnejo človeka, je še povedala avtorica.