Filip Robar Dorin: Badjurove nagrade sem vesel prav zato, ker jo praviloma podeljujejo dobri poznavalci filmskega dela

Badjurova nagrada je cenjena, ker jo podeljujejo stanovski kolegi. Ste je veseli?

Nagrada je dejansko zelo čislana in vesel sem je prav zato, ker jo praviloma podeljujejo dobri poznavalci filmskega dela, praktičnega, teoretskega in administrativnega, ne pa razne kulturniške kuhinje ali klani, kot se to prepogosto dogaja. S tem seveda ne mislim, da imamo opraviti z nekakšno nesporno in brezprizivno presojo, vendar pa je v veliki meri objektivna, zlasti ker se nanaša na moje filmsko praktično in teoretsko ustvarjalno delo in dosežke. Naj pojasnim, da gre pri vrednotenju in nagrajevanju filmskih ustvarjalcev predvsem za tako imenovane avtorske dosežke, a je komisija najbrž upoštevala tudi nekatere moje dosežke na področju publicističnega in teoretskega dela, denimo knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu, ter vodenja Filmskega sklada, ko je domača produkcija dosegla raven razvite evropske filmske dejavnosti.

Kot član komisije Filmskega sklada RS, pristojne za Festival slovenskega filma, imate neposreden vpogled v letni pregled slovenske filmske produkcije. Letos bodo v Portorožu na sporedu vsega štirje celovečerni filmi. Vas to žalosti? Bi jih moralo biti več ali je to še kar dober izplen glede na vse viharje v organizaciji in financiranju filmske proizvodnje v Sloveniji?

Strokovno-programska komisija Filmskega sklada, katere član sem bil, je imela opravka predvsem s tem, da je njegovemu vodstvu pomagala izbrati pravšnjega izvajalca festivala, ni pa opravljala tudi številnih drugih pomembnejših nalog, ki so povezane s festivalom. Te naj bi izvajali programski direktor in izbrani izvajalci, zato tudi ne morem potrditi, da sem imel neposreden vpogled v produkcijsko stanje in morebitni letni pregled. Štirje celovečerni filmi, kamor pa je kajpak nujno prišteti tudi številne kratke in dokumentarne, študentske in televizijske filme - na festivalu se bo predstavilo okrog 50 filmskih del - so dokaj solidna bera. Glede na precej omejeno gospodarsko rast in slabe finančne pogoje tako pri nas kot skoraj povsod v Evropi - ne smemo pozabiti, da naši producenti skušajo pridobiti finančna sredstva tudi v koprodukcijskem krogu skupine Eurimages - in posledično zmanjšano produkcijo so pravzaprav celo znamenje solidne kondicije naših producentov in ustvarjalcev, ne pa nujno tudi finančne in menedžerske sinergije našega celotnega filmskega korpusa, vštevši Vibo, Televizijo Slovenija, ministrstvo za kulturo, distributerje in predvajalce.

Ko ste bili sami na čelu Filmskega sklada RS, so nezadovoljneži v vas metali kamenje, pozneje se je marsikomu kolcalo po tistih časih. Se vam zdi, da so se vam tudi z Badjurovo nagrado nekako oddolžili za nazaj? Najbrž občutite zadovoljstvo.

Ne bi bilo odveč, ko bi novinarji prenehali s takšnim pretiravanjem. Takšne fraze, na primer "nezadovoljneži so v vas metali kamenje", ne služijo ničemur, še najmanj objektivnemu pogledu na dejanske razmere in dogajanja. V vsaki dejavnosti in vsebinski in materialni sovisnosti se najdejo poraženci, obstranci in nezadovoljneži, ki najdevajo uteho za svoje neuspehe ne v svojem delu, značaju in dosežkih, ampak v zunanjih ovirah in nekakšni zarotniški spregi objektivne danosti in v silnicah nasprotnih subjektivnih parametrov. Kot povedano, za Badjurovo nagrado je najti utemeljitev v strokovnih in umetniških merilih za kakovostno delo in ne v subjektivnem, pogosto nerazsodnem in čustvenem odzivu mnogih, ki svojega dela ne opravijo kakovostno ali pa ga - kar se je tudi dogajalo - sploh ne opravijo. Klevetanje je za takšne filmarje - in ne samo filmarje - včasih edina preostala uteha. Zato v kontekstu, ki ga navajate, nimam razloga, da bi občutil zadovoljstvo.

Prejšnji teden je državni zbor izglasoval zakon o Filmskem inštitutu. Najbrž poznate vsebino sprememb na področju organiziranja domače kinematografije. Kaj menite, bo zdaj bolje kot je bilo s skladom?

Kot je dejal državni sekretar ministrstva za kulturo Stojan Pelko, je bistveno pri novem zakonu, da vzpostavlja nov filmski razvojni center (ne filmski inštitut), na novo definira vlogo televizije in na razne načine spodbuja nekatere zahtevnejše filmske žanre. Zamisel ni slaba, a bo šele praksa pokazala njeno utemeljenost in vsebinsko dognanost, uporabnost, gibkost. Menim, da ji manjka nekaj, na kar sem že večkrat opozoril stroko in ministrstvo za kulturo, ko sem pred časom predlagal malo drugačno organiziranost filmske produkcije, bodisi v stari ali novi preobleki. Predlagal sem konkurenčna centra, ki bi se na osnovi uspehov potegovala za javna sredstva. To sicer spominja na tekmovanje dveh podjetij oziroma zavodov na istem trgu, a mislim, da bi to sprožilo in ohranjalo mehanizme kakovosti. Svoj elaborat sem objavil tudi v Pogledih. Odziva ni bilo, tudi med filmarji ne, edino komentator v časopisu Finance je pozdravil zamisel kot tehtno in utemeljeno.

Kje vidite luč iz tunela, ki se mu reče slovenska filmska industrija? Ali pa ste pesimist?

To slednje sploh ne, že po značaju ne. Prepričan sem, da je organiziranost le eden od problemov domačega filma. Mnogi drugi, ustrezno šolanje kadrov, scenaristična zatohlost, slabe in prežvečene filmske ideje, zamejenost in občasno tudi ekskluzivnost interesnih skupin in še marsikaj bo treba prevetriti, če naj postanemo moderna kinematografija. Kot sem že povedal, zagovarjam način dejavnosti, v katerem konkurirata za sredstva vsaj dva konkurenčna zavoda ali centra. Tudi natečaje za scenarije, ideje, razvojne zamisli, za nove vsebine in raznoterost žanrov je treba postaviti v prvi plan. Saj tako rekoč nimamo eksperimentalnega, političnega, alternativnega in socialnega dokumentarnega filma? Poleg tega je pot iz somraka in zagate tudi v izboljšanju sedanjega študijskega programa filma na akademiji. Tretje, kar bi bilo nujno spremeniti, je odnos do filma drugih centrov kulturnega in intelektualnega ustvarjanja v državi. Osupljivo, če že ne nedopustno je, da v umetniškem razredu Slovenske akademije znanosti in umetnosti že desetletja ni predstavnika filma ali da na priliko Slovenska matica izvede simpozij o vlogi kulturnikov v času NOB, kjer pa filmu nista namenjena noben referat ali razprava.