misliJančar o romanu z resničnim skeletom dogodkov in izmišljeno zgodbo
Ljubljana, 30. septembra - Založba Modrijan je v okviru prireditev Knjigokup nocoj pripravila literarni večer s pisateljem Dragom Jančarjem. Beseda je tekla predvsem o avtorjevem najnovejšem romanu To noč sem jo videl. Breda Biščak, ki je vodila pogovor, jo je označila za knjigo, ki se začne kot ljubezenska zgodba, vmes preide v trpko pripoved, konča pa s smrtjo.
Roman ponuja zgodbo o glavni junakinji Veroniki, o kateri pripoveduje pet ljudi, sama pa v zgodbi ne spregovori. Prek petih pripovedovalcev - ljubimca, matere, zdravnika, moža in delavca na gradu - se bralcu izriše podoba protagonistke in tedanjega časa, je uvodoma povedala Biščakova.
Dogajanje je postavljeno v čas med in po drugi svetovni vojni na grad Strmol. Ob resničnih dogodkih, ki so pisatelja miselno in emocionalno pretresli, je nastala izmišljena zgodba, narejena iz resničnosti. Snov za zgodbo o Veroniki si je namreč Jančar sposodil pri resnični Ljubljančanki, ki je nekoč z ljubimcem zbežala v Srbijo, je pojasnila Biščakova.
Jančar se je branil, češ da je včasih sicer epik, vendar tokrat ni želel pisati sage o Hribarjevih. Želel se je ukvarjati z "intenzivnejšo literaturo", ki gradi na besedni umetnosti. "Skelet dogodkov je resničen, to pa je tudi vse," je poudaril.
O temi je dejal, da je že pred pisanjem romana naletel na dokumentarno gradivo in takoj vedel, o čem bo pisal. Ni si želel "vstopati v glavno osebo", ker se mu je to zdelo "preveč predrzno in oholo dejanje", zato se je raje določil, da se Veronika ne pojavi in ima tako podoben status kot Smoletova Antigona. O glavni junakinji spregovorijo drugi, ki jo vsak na svoj način izgubi. Denimo, ljubimec - gre za srbskega četnika - z izgubo ljubljene izgubi tudi državo, vojsko; mati izgubi mladost in tako naprej, je naštel. Na koncu sicer več izvemo o drugih osebah kot o sami junakinji, pa vendar impresija ostaja, upa Jančar.
Na vprašanje Biščakove, če je želel z romanom izdelati zgodovinski portret tedanjega obdobja, je odvrnil, da ni imel tega namena in da tudi sicer kot pisatelj nikogar ne obtožuje ter tudi knjige niso izgovor za njegovo osebno prepričanje, ki ga sicer jasno izpoveduje. To temelji na spoštovanju do partizanov in njihovega boja vendar z moralnim pridržkom "do industrijskega povojnega pobijanja".
O posebnih svetovih v literaturi je dejal, da sicer ne verjame v parapsihologijo, da pa je normalno, da "nekaj teh svetov vsi nosimo s seboj; v vseh nas obstajajo ljudje, ki jih imajo radi tudi potem, ko odidejo oziroma umrejo. To večina ljudi verjame, pisatelji pa o teh stvari pišemo", je dejal.