Tomaž Kozlevčar za STA: Brez YouTubea takšnega uspeha ne bi bilo

Pri vaši priredbi Totove Africe se je tudi dobesedno izkazalo, da dober glas seže v deveto vas; posnetek si je na YouTubeu v dobrem letu ogledalo prek trinajst milijonov ljudi. Absolutno briljantno, fantastično, osupljivo, impresivno, dih jemajoče so samo nekateri pridevniki, s katerimi so poslušalci na spletu označili izvedbo. Kako ste sprejeli vse te superlative?

Seveda z velikim navdušenjem. Ravno tako dih jemajoči so bili za nas vsi komplimenti, ki smo jih tako masovno začeli prejemati, celo od skupine Toto in originalnega avtorja. Ob tem enormnem uspehu si je danes težko predstavljati, da video posnetku Africe pred tem nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mi smo pač snemali koncert in si še v zadnjem trenutku, ko smo izbrali nekaj stvari za objavo na YouTubeu, nismo predstavljali, da je Africa nekaj tako izjemnega. Bila je narejena povsem nepreračunljivo, zgolj iz nekega notranjega zorenja. Zdi se, da smo z oponašanjem zvokov iz narave z "lastnimi instrumenti", kot temu rečejo v vrtcu ali osnovni šoli, torej s tleskanjem, ploskanjem, šumljanjem dlani in tako naprej, uprizorili lepo dramaturgijo dežja in groma, preden se skladba, ki skozi ljubezensko zgodbo tudi poje o dežju v Afriki, sploh začne.

Dovršen aranžma, čisti glasovi in tehnično izpiljena interpretacija imajo za takšen uspeh gotovo veliko zaslug, pa vendar ni mogoče mimo vprašanja, ali bi bil brez sodobnih komunikacijskih prijemov enak. Youtube in Facebook sta nedvomno imela in še imata odločilno vlogo, se strinjate?

Se strinjam, saj je ta skladba oziroma ta video posnetek zaslovel prav prek tega medija, pozneje pa še drugih pet, šest, sedem, težko rečem, katere so tiste najbolj uspešne. Brez YouTubea se to ne bi zgodilo.

Ali posnetek še vedno odmeva, še dobivate povabila od povsod?

Da, še vedno. Ko smo presegli prvi milijon, se nas je prijel vtis, da se je ustavilo, takrat je šlo vsaj za naše doživljanje neverjetno hitro. Potem ko so se vrstili milijoni, vse do trinajst - samo pri najbolj obiskanih povezavah na Africo -, pa niti nismo več toliko spremljali. Še vedno nas zasipajo z maili, sam niti ne uspem vseh prebrati in se ljudem zahvaliti za dobro mnenje. Veliko je takih, ki me prosijo za priredbo, za note, vendar jih za zdaj še ljubosumno čuvamo. Mislim pa, da bo tudi to treba preseči. Perpetuum Jazzile s svojo Africo ne bo nič manjši, če jo bodo peli zbori v Teksasu, Južni Afriki, Braziliji, Nemčiji.

Menda se celo dogovarjate, da bi sodelovali s skupino. Je znanega kaj več?

Pogovori so bili najbolj intenzivni v začetku letošnjega leta. Načrtovali smo turnejo v ZDA, ki naj bi se zgodila že letos poleti, toda ko se je naš menedžer v Kaliforniji sestal z menedžerko skupine Toto, se je izkazalo navzkrižje v tem, da se je skupina ravno v istem času odpravljala v Evropo. Resno medsebojno navdušenje je kljub temu ostalo in ostaja, resno se dogovarjamo o koncertnem sodelovanju v Los Angelesu poleti 2011, najini dogovori z Davidom Paichem (frontmanom skupine Toto, op.p.) pa so šli v smer, da bi v tovrstni vokalni priredbi, kot jih delam za Perpetuume, pripravili kakšno njegovo še neobjavljeno skladbo. To se za zdaj še ni zgodilo, smo pa za naslednji album pripravili še eno njegovo skladbo, ki je svetovna uspešnica.

Verjetno vas vsi sprašujejo, pa vendar: kdaj boste Africo zapeli v Afiki?

Ena iskrica je preskočila ob svetovnem nogometnem prvenstvu, ki je bilo v Južni Afriki, vendar se vsaj po naših poteh, z našo nogometno zvezo, ni nič zgodilo. Tudi o tem smo se pogovarjali z bandom Toto in z Davidom Paichem, vendar je ostalo zgolj pri idejah. Mogoče smo korak bližje ravno zaradi bližajočega se Londona. Pred nami je namreč zelo pomemben nastop v tamkajšnji areni Wembley, ki se veže še na dva samostojna koncerta Perpetuum Jazzile v enem izmed najbolj obiskanih londonskih klubov Scala; eden od dveh bo namenjen promociji singla afriških glasbenih nagrad. In glede na to, da je za afriško celino, je verjetno tisti pomemben korak, ki nas, upam, pripelje do Afrike z Africo.

V Londonu boste prvič nastopili prihodnji teden. Gotovo je tudi to zasluga omenjenega posnetka, nenazadnje boste s to skladbo v areni Wembley odprli African Music Awards 2010.

Tako je. Kriva je Africa, s katero bomo tudi odprli letošnjo podelitev nagrad.

Kaj sicer pripravljate angleškemu občinstvu?

Nekaj bo novitet, ki smo jih pripravili za vsakoletni koncert v Ljubljani. Ta program bomo, ne povsem v celoti, razkrili tudi v Scali. Zraven bo tudi presenečenje - to bo slovenska uspešnica, ki se je na ameriškem trgu zelo prijela in jo bomo sedaj prvikrat zapeli v angleškem prevodu. Morda jo zapojemo tudi na Vokal Xtravaganzzi 2010.

Za "vokalno ekstravaganco", kot ste poimenovali svoje koncerte v Cankarjevem domu, bo spet čas novembra. Toda letos ste se odločili nastopiti sami, brez gostujoče zasedbe iz tujine, ki tako kot vi goji vokalni pop in jazz. Po tolikih letih razprodanih koncertov, kar se je zgodilo tudi tokrat, saj ste dvema zaradi velikega zanimanja dodali še tretjega, se to zdi razumljiva odločitev...

Temu, da smo vsako leto gostili priznane a cappella skupine, ki jih Slovenija sploh ni poznala, je botrovala naša zagledanost v to glasbeno zvrst. Kajti ko so katere skupine ob naši pomoči skušale pripraviti samostojni koncert, je bilo težko priskrbeti dovolj promocije za dobro obiskanost. To verigo zaporednih koncertov, ki jim je gostujoča skupina že dajala obvezni pečat, sem želel že pred leti presekati. Ravno zato, da ne bi postalo obvezni pečat. Nismo želeli biti prevzetni in letos spet planiti s tremi datumi v Gallusovo dvorano, vendar sta bila prva dva res hitro razprodana in na srečo je bil na voljo še en prost termin, ki pa je zdaj tudi že zaseden.

Kakšen spored se obeta, morda kakšno presenečenje?

Nekaj presenečenj bo. Vsekakor bodo presenečenja predvsem v stilnem in programskem smislu. Ne bomo pa šokirali toliko z zunanjimi sredstvi, kajti zunanja sredstva pri nas podpirajo kontrastna razpoloženja, za katera se kdaj zdi neverjetno, da so izvedljiva zgolj z glasovi. Dostikrat se nam na koncertih dogaja, da nas dobronamerni poslušalci ogovorijo in še vedno dvomijo o tem, da ne poslušajo kombinacije žive izvedbe ob posneti matrici. Ko ti ne gledaš bobnov ali bas kitare, pa jih slišiš na odru, se nehote usmerjaš zgolj v peta besedila in pozabiš, da je tudi ritem izveden z glasovi. Tej dinamiki kljubujemo z največjo mogočo stilno pestrostjo, ki bo letos še malo bolj izrazita.

Ste kdaj razmišljali, da bi svoj koncert posvetili zgolj enemu izvajalcu v smislu "tribute to", kot se radi izrazimo v angleščini? Verjetno bi bilo zanimivo slišati, kako bi v mešani a cappella zasedbi in z beatboxom zvenel izbor iz opusa enega samega glasbenika ali skupine?

Delo s takšno zasedbo in glasbeno zvrstjo, ki jo gojimo, je precej počasno v primerjavi - če nas morda kdaj kdo primerja - z ostalimi zbori v Sloveniji. Tu je veliko vlog, zborovske sekcije praviloma delimo na več podskupin in jim dodajamo komorne skupine, tu sta tudi ritem in "instrumentalni" bas pa še solisti... in vse skupaj je začinjeno z drznimi sozvočji in izzivalnimi ritmičnimi pulzacijami. Na zahtevnost te glasbene fakture kaže tudi izviren tehnični pristop našega "performansa", ki ga kreativno oblikujemo že več let. Čeprav sem sam velik pristaš stilno zaokroženih, čistih koncertov ali albumov, se s Perpetuumi samo za enega jazzovskega velikana za zdaj nismo odločili. Takemu projektu bi morali nameniti vso sezono.

Kakšni so načrti za prihodnost, nova zgoščenka morda?

Zgoščenka se pripravlja počasi. Najprej smo ocenili, da bi naredili prirejeno verzijo albuma Africa za tujino, a se je izkazalo, da nas oboževalci z vsega sveta cenijo tudi v slovenščini. Kot rečeno, smo letos pripravili eno od slovenskih uspešnic v angleščini, vendar to ni potegnilo za seboj še angleškega albuma Africa. Tako da se počasi pripravljajo posnetki za naslednjo ploščo, ki bo zunaj verjetno enkrat prihodnje leto.