Na slovesnosti ob Gantarjevem jubileju o nenaklonjenosti do filologije

Po kratkem nagovoru dekana Bucika je Movrin spomnil, da se je Gantar v 70. letih, ko se je ukinjalo pouk latinščine, močno zavzemal za njegov obstoj. Povedal je, da je ob raziskovanju Gantarjevega dela v društvu odkril zapisnik tedanjega centralnega komiteja komunistične partije s seje, na kateri so razpravljali o usposobljenosti oz. kompetentnosti Gantarja za predsednika društva.

Izrazil je zavist, ker danes politika ne izkazuje nobenega zanimanja za njihovo društvo. Po njegovih besedah sicer antika danes doživlja novo renesanso, se pa "ideološki oblaki" spreminjajo. "Nekoč je klasična filologija pomenila nemarksistično grožnjo, danes pa se jo jemlje kot nepotreben strošek", je dodal.

Častna profesorica Erika Mihevc Gabrovec je obudila nekaj spominov na delo z Gantarjem. Med drugim je omenila, da ga je prvič spoznala, ko ji je kot asistentki na oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti prišel izreči dobrodošlico, kar sicer, kot je pojasnila, ni navada. Pozneje sta v društvu sodelovala pri več projektih. Potarnala pa je nad splošno nenaklonjenostjo do študija, češ da je bilo potratno imeti profesorja in več asistentov le za kopico študentov.

Slovesnost, ki sta jo pripravila oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Društvo za antične in humanistične študije Slovenije, se je nocoj nadaljevala z Gantarjevim predavanjem, ki ga je naslovil Poetika poikilije.

Gantar velja za eno osrednjih osebnosti slovenske klasične filologije, mednarodno priznanega znanstvenika, prevajalca, kulturnega ustvarjalca in učitelja več generacij klasičnih filologov. Rojen je bil leta 1930 v Ljubljani. Študiral je klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na kateri je že med študijem prejel študentsko Prešernovo nagrado.

Kot prevajalec je iz grščine in latinščine poslovenil številna dela antičnih mislecev pa tudi več svetopisemskih knjig in nekaj srednjeveških besedil. K svojim prevodom je napisal izčrpne spremne študije. Za antologijo in prevod Rimske lirike je leta 1969 prejel Sovretovo nagrado, za prevod dveh Plavtovih komedij pa leta 1972 nagrado Prešernovega sklada.