Čander za STA: EPK ni dodatna vreča denarja, ampak priložnost za reanimacijo mesta

Kakšna je vloga programskega direktorja EPK?

Programski direktor poda predlog programa, ki ga potem obravnava programski svet in na koncu potrdi svet zavoda EPK. To pomeni, da odgovarjam za konsistentnost in kvaliteto programa. Moja vloga je, da svet vizij in idej povežem z izvedbo, s tem da po eni strani pustim ljudem dovolj prostora, da razvijajo svoje ideje, po drugi strani pa ohranim konsistentnost celotne zgodbe. To je v bistvu neka uredniška vloga, kar že vse življenje počnem.

Kako vidite svoj položaj v odnosu do Tomaža Pandurja kot predsednika programskega sveta?

S Pandurjem odlično sodelujeva. Je ustvarjalec evropskega ranga, izredno razgledan človek, ki je v življenju že marsikaj videl. Kar sva se pogovarjala o programskih zadevah, sva našla skupen jezik in bova v tem smislu zagotovo še naprej delovala. EPK namreč ne vidim kot specifičen projekt. To ni klasičen javni zavod, kjer gre za delovanje na dolge proge, ampak je enkraten projekt, zato zahteva pospešeno razmišljanje, ogromno intelektualne energije, ki jo je treba zbrati z različnih koncev. Tudi s strani članov programskega sveta, ki morajo biti bolj aktivni v tvorjenju programa, kot so običajno programski oziroma strokovni sveti javnih zavodov.

Česa se boste najprej lotili ob prevzemu položaja?

Prvi nabor projektov je že pripravljen. Moja prva naloga je, da oblikujem izrazito močno, dinamično programsko ekipo, ki bo skrbela za izvedbo programa na različnih ravneh. Zadal sem si še, da do srede decembra izdelam temeljne programske sklope EPK, brez katerih ni mogoče govoriti o konsistentnosti projekta. Ker če naredimo festival "pokaži, kaj znaš" brez ključne povezovalne niti, brez zgodbe, brez mentalne platforme, je to festival vsega živega in ne naredi kvalitativnega preskoka v primerjavi s siceršnjo kulturno produkcijo. Dobimo le obogateno običajno kulturno produkcijo. To se je pri EPK že dogajalo in je napaka, ki je ne smemo ponoviti. Znotraj teh sklopov moramo nato umestiti projekte, ki so že bili izbrani, hkrati pa skozi dialog s producenti in ustvarjalci iskati nove programe, ki bodo dopolnili sliko.

Kakšna bo ta slika?

Treba bo razčistiti, kaj so tiste temeljne programske linije, na katerih bo EPK dejansko temeljil kot zgodba. Ali bomo to imeli zgolj kot neko nalepko, kot politično-marketinško potezo, ali pa bo to projekt s substanco? Sam mislim, da danes nihče ne potrebuje več poljubnosti, projektov brez substance, ker čas za blef je že potekel.

Imate izdelan kakšen osnutek omenjenih temeljnih sklopov?

Najprej bi izhajal iz prostorske predstave Maribora. Kot jedro vidim srednjeveški center mesta, ki ga je treba oživiti, vzpostaviti kot neko živo prizorišče. Ne zgolj kot muzejski prostor, ampak kot prostor, kjer ljudje ponovno začnejo živeti. S sproščenim sodobnim pristopom je treba animirati to mrtvo območje in s tem na simbolni ravni pokazati temeljni premik, ki naj bi ga prinesel EPK. Pri tej animaciji pa ne mislim na sentimentalnost ali zgolj veselico, ampak na kombinacijo angažmaja ljudi, meščanov na eni strani in vrhunskih umetnikov na drugi.

Kaj pa drugi deli mesta?

Če se bomo v centru mesta ukvarjali z arheologijo, urbano mitologijo, zgodbami, ki jih je Maribor poln, vidim načrtovani center uprizoritvenih umetnosti na drugi strani Drave kot vesoljsko ladjo te zgodbe, kot prostor eksperimenta, tveganja, mogoče tudi odkrivanja nekih načinov v umetnosti, ki se bodo pokazali kot ključne za prihodnost. Poleg tega se mi zelo pomembno zdi, da se dotaknemo tudi socialnih robov. Kup populacij je, ki so izključene iz družbe, in ravno na tem segmentu bo treba ogromno delati, da se bodo definirale kot skupine, pridobile samozavest in tudi s pomočjo umetnosti dobile vlogo v družbi.

Kaj bi pa radi pokazali Evropi?

Najpomembneje se mi zdi, da pokažemo inventivnost. Velikokrat so EPK narejeni zelo šolsko, mi pa moramo skozi enoletno vrenje znati narediti neko občutje, ki bo dihalo kot nekaj avtentičnega. Če bo mesto živelo s tem, bo to največje sporočilo, ki ga lahko damo Evropi, ki išče neke modele povezovanja, obnove družbenega tkiva. Seveda se lahko veselimo tudi umetniških presežkov, a teh ne moremo vnaprej napovedati.

So Mariborčani pripravljeni na to?

Z Mariborčani je tako, da smo po eni strani lahko zelo kritični, po drugi strani pa se lahko zelo navdušimo. Če bo EPK dal vtis, da se stvari premikajo, da se ideje uresničujejo, da se ljudje povezujejo, bomo imeli podtalno vrenje, ki bo samo od sebe raslo.

Kaj pa partnerska mesta?

EPK je regionalni projekt, kar pomeni sodelovanje celotne regije. Partnerska mesta so že oblikovala prve programe, a treba jih je vzpodbujati, da pokažejo še dodatno inventivnost, a ne da bi pozabili na svoje tradicije.

Že veste s kolikšnimi sredstvi razpolagate?

Na žalost ne. Kar se programa tiče, menim, da je za kvalitetno izvedbo potrebnih od 30 do 40 milijonov evrov. Pričakujem, da bodo glavnino sredstev v enakovrednem deležu zagotovile občine in država, ostalo pa bo prišlo iz drugih virov. Na splošno menim, da mora biti projekt povezan z različnimi institucijami, na primer agencijo za knjigo, filmskim skladom, tujimi kulturnimi centri, veleposlaništvi, s katerimi se potem tudi najde skupen jezik glede financiranja. V vsakem primeru razpoložljivih sredstev ne jemljem kot vrečo, iz katere se deli denar, ampak se mora najprej slediti vsebini. Preveč smo navajeni, da najprej razmišljamo o denarju, šele nato o ideji. Najprej je vendarle treba razmišljati in postaviti vsebino, šele nato pa jo ovrednotiti in postaviti v realni finančni okvir. Finančni okvir, vsaj kar zadeva občino in državo, je nujno treba rešiti do konca tega leta, če želimo delati v normalnih okoliščinah. Če ne, bo vse bolj na prepihu in bodo projekti lahko tudi finančno ogroženi.

Kako si predstavljate sodelovanje z občino, ki je EPK doslej gledala predvsem kot političen projekt?

Pričakujem dobro sodelovanje. Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.

Ste pripravljeni na pritiske, ki vas čakajo?

Če bi se tega bal, ne bi šel v to oziroma bi bil zelo naiven. To je velik projekt, od katerega vsi veliko pričakujejo. Normalno je, da je vsem nemogoče ugoditi, zato je tudi normalno, da prihaja do trenj. Verjamem v lastno strokovno etiko in mesto programskega direktorja jemljem skrajno resno. Obenem pričakujem, da bo ta moja integriteta z vseh strani spoštovana. Če temu ne bo tako, bom v istem hipu odstopil.

Kako se boste borili proti očitkom o klientelizmu?

Treba je imeti jasno izražene kriterije, ki jih znaš argumentirati in po katerih vrednotiš projekte. Da bi se izognili vsem sumom, je treba zagotoviti transparentnost na vseh področjih, tudi finančnem, da dobimo zaupanje najširšega kroga ljudi. To ne more biti projekt peščice ljudi, temveč gre za reanimacijo mesta skozi kulturo, česar ne moreš storiti, če izgubiš temeljno zaupanje ljudi.

Je še čas za vse to?

Verjamem, da je. Je pa res, da če se bodo še pojavljale kakšne večje ovire pri projektu, bodo stvari zelo problematične. Škoda, da je vse tako dolgo trajalo. Zamujena priložnost so predvsem investicije, ker bi bilo pred časom verjetno kaj bistveno lažje financirati kot danes. Hkrati se ne moremo več lotiti določenih stvari, na primer kuratorskih projektov na mednarodni ravni. Razmišljati moramo, kaj lahko naredimo, da bomo pokazali nekaj našega na tako zanimiv način, da bo pritegnil tujo javnost. Mogoče je to še večji izziv.

Kaj pa po letu 2012?

Če se bodo producenti skozi ta projekt uspeli dokazati, verjamem, da bodo z delom lahko nadaljevali tudi kasneje. Tudi potreba okolja po takšnih projektih bo večja kot pred obdobjem EPK. Vedno obstaja nevarnost, da se določene investicije na koncu izkažejo za prazne. A v Mariboru ne moremo govoriti o velikih investicijah. Dobil bo novo galerijo, novo knjižnico, a o vsem tem se govori že več deset let. EPK je le pospešil njihovo realizacijo.