Uroš Lajovic za STA: Mahlerjeva glasba je "theatrum mundi"

Ste umetniški vodja projekta Mahler v Ljubljani, povod zanjo je 150. obletnica Mahlerjevega rojstva in zunaj glasbenih krogov verjetno manj znano dejstvo, da je bil v sezoni 1881/82, takrat še na začetku dirigentske in skladateljske poti, angažiran v ljubljanskem Deželnem gledališču. S kakšnimi dogodki ste združili to dvoje?

Na začetku mojega razmišljanja o Mahlerju in tem sklopu dogodkov so bili Mahler in njegovi trije prijatelji: Hugo Wolf, ki je bil iz Slovenj Gradca, Hans Rott, za katerega je Mahler rekel, da se je od njega vsega naučil, in Anton Krisper, Ljubljančan, prek katerega je verjetno dospela informacija o prostem mestu v Ljubljani. Dejstvo je, da je Mahler med bivanjem v Ljubljani stanoval pri Krisperjevih doma. Te štiri osebe so bile osnovni vzgib za to, da prikažemo Mahlerja in vso njegovo takratno razmišljanje, tudi bivanje v Ljubljani in njegov razvoj. Iz tega smo naredili t.i. crossover abonma, v katerem niso samo simfonični koncerti, temveč tudi komorni. Dejansko so bili na začetku mišljeni komorni koncerti, a se je iz tega nato razvil koncertni cikel.

Ali ima kakšen naslov?

Naslov je Premiki in zamiki. Kajti vse, kar se je tedaj nahajalo zunaj centra takratne države, je sprejemalo estetske impulze z zamudo in ta estetska zamuda znaša pri nas nekako trideset let. Premiki so mišljeni v geografskem, zamiki v časovnem smislu.

Koliko koncertov bo štel abonma?

Skupaj bo sedem koncertov, od tega bodo trije komornega značaja, štirje pa bodo simfonični koncerti. Sodelovali bodo orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija in pihalni orkester Slovenske vojske. Na enem od koncertov bodo nastopili študenti Akademije za glasbo, in sicer šest pevcev, ki jih bo spremljal Charles Spencer, trenutno eden največjih pianistov spremljevalcev. Na enem od koncertov pa bo nastopil godalni kvartet Tartini. Poleg tega bo potekal simpozij, na katerem ne bodo samo muzikološke teme, ampak tudi teme iz arhitekture, sociologije, filozofije. Ob tej priložnosti bo Slovenski komorni zbor nastopil z zborovskimi priredbami Mahlerjevih samospevov. Prizadevamo si tudi postaviti spomenik Gustavu Mahlerju, delo Bojana Kunaverja, ki naj bi stal nekje v bližini filharmonije, kjer je Mahler svojčas deloval. Prošnjo za postavitev sem že poslal, vendar je bila odklonjena, češ da ima že dva spomenika - enega v avli Slovenske filharmonije in enega na Mestnem trgu. Toda če ima James Joyce spomenik na železniški postaji samo zato, ker se je zmotil, ker je mislil, da je že v Trstu, potem si ga Mahler gotovo zasluži. Ljubljana je nenazadnje eno redkih mest, ki se lahko ponaša s tem, da je v njem deloval.

Mahlerjeva glasba za časa njegovega življenja ni bila preveč spoštovana, češ da je nerazumljiva in zapletena, kasneje pa je obveljala za enega od vrhov simfonične tradicije. Kako jo doživljate vi, na kakšen način pristopate k njej kot dirigent?

Leonard Bernstein je rekel, da je človeštvo moralo doživeti kataklizmo, da lahko razume Mahlerjevo glasbo. In dejansko se je percepcija Mahlerjeve glasbe začela intenzivirati šele v 60. letih, eden največjih protagonistov te spremembe pa je bil prav Bernstein. Danes doživljamo njegovo glasbo kot neko vseobčo vrednost. Njegova glasba je "theatrum mundi". Zahteva interpreta, saj je ni mogoče samo izvajati, treba jo je razumeti in tolmačiti. Sam sem se prvič z njim zares srečal leta 1973, 1974. In od takrat naprej se ukvarjam z njim ves čas, je moj stalni spremljevalec.

Kako sicer ocenjujete slovensko operno in koncertno ponudbo? Vtis je, da se prevečkrat ponavlja železni repertoar, Richarda Wagnerja tako rekoč ni, 20. stoletje je, z nekaj izjemami, malokrat na programu, še največ zaslug za kontinuirano predstavljanje sodobne glasbe ima pihalni kvintet Slowind.

Mnenja sem, da imata oba simfonična orkestra vsak svojo, povsem specifično nalogo. To hočem utemeljiti s primerjavo. Na likovnem področju imamo Narodno in Moderno galerijo, Narodna galerija se ukvarja z zapuščino, Moderna galerija lahko kaže nove tokove. Enako je filharmonični orkester zato, da vsakič znova prezentira ne klasično, temveč glasbo, ki je mogoče že nekoliko bolj usidrana v naši zavesti, naloga Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pa je utirati nova pota. Seveda govorim v principu. In če oba ansambla ne delata v tej smeri, potem pomeni, da funkcije obeh ansamblov niso dobro razumljene. Res je, da je pri nas sodobne glasbe na filharmoničnih koncertih manj, vendar imamo za to ansambel Slowind, ki ste ga omenili, ampak ta je seveda na komornem področju. Imamo Slovenske glasbene dneve, ki služijo predstavitvi novih dosežkov slovenskih komponistov. Svojčas, za časa Jugoslavije, smo imeli Opatijo, ki je bila namenjena srečevanju vseh možnih dosežkov na celotnem jugoslovanskem področju, in ta se sedaj oživlja.

Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti, da bi bili sporedi drznejši in bi vseeno privabili večje število poslušalcev? Vodje koncertnih in opernih hiš morajo nenazadnje misliti tudi na to, da se bilanca izide, ali to pač ne bi smelo biti razlog?

Treba bi bilo narediti drznejše sporede, to je vse. Slovenija je majhna država in kot taka je draga. In ta cena obstoja države marsikomu ni v zavesti. V neki večji in seveda s tem tudi bogatejši državi je vzdrževati kulturo lažja naloga kot pri nas. Vendar moram državi položiti na srce: če je dobro državljanov njena osnovna skrb, potem mora investirati v kulturo. Kultura za preživetje ni potrebna, za preživetje sta potrebna kruh in voda. Ampak kultura je potrebna za humanizacijo zveri, ki se ji reče človek.

Se vam zdi, da ste slovenski glasbeniki, ki delujete v tujini, v Sloveniji dovolj cenjeni? Nehote mi pride na misel Vinko Globokar, ki smo ga za svojega spoznali šele pred nekaj leti.

Vinko Globokar je poseben slučaj, glede na to, da je bil rojen v Franciji. On je pač sin slovenskih staršev, rojen v Franciji. Tam je živel, tam se je izobrazil, tam je dosegel svojo kariero. Je seveda Slovenec, vendar dokler se ne pojavi, ga ne moreš niti spoznati. In on se ima svoji karieri zahvaliti tujini, ne pri nas, pri nas je ta prostor enostavno premajhen. Za vse ostale pa velja: "Nemo propheta in patria sua" (Nihče ni prerok v svoji domovini, op. p.). Tisti hip, ko nekomu uspe korak na tuje, se pri nas zaženejo vzvodi zavisti. In namesto da bi bila Slovenija ponosna na ljudi, ki so uspeli narediti korak naprej, jim zavida in skuša relativizirati njihov uspeh. Slovenija je tipična država, kjer se goji kultura špargljev: tisti hip, ko špargelj požene, ga je treba odrezati.

V Sloveniji imamo mnogo obetavnih mladih poustvarjalcev, a le peščica jih pride do velikih koncertnih odrov, tam še vedno prevladujejo stara, če se tako izrazim, dirigentska in solistična imena. To je seveda stvar odločitve umetniških vodij, toda kaj menite kot nekdo, ki tudi sam vzgaja glasbeni podmladek - bi lahko dobili več priložnosti?

Sam si zelo prizadevam dati mladim ljudem, v tem primeru mojim študentom, tako imenovano prvo priložnost. Kaj z njo naredijo, je seveda njihova stvar, vendar priložnost mladi glasbenik mora dobiti. In če je iz pravega testa, jo bo izkoristil. Vedno je pri nas in tudi po vsem svetu ponudba večja od povpraševanja. In tukaj se bije razmeroma nesentimentalen boj. Mladi morajo iskati priložnosti, morajo biti vztrajni, morajo iskati alternative, morajo iskati, če se izrazim z ekonomskim jezikom, tržne niše in se tam uveljavljati. S tem da jim je seveda treba dati tisto prvo priložnost.

Vidite kakšnega svojega naslednika?

Naslednika ne vidim, ker jih tudi ne delam. Jaz ne učim ceha, jaz učim dirigiranja. Na Dunaju, kjer poučujem, imam praktično ves svet v razredu. Trenutno imam 40 študentov, skupaj jih je skozi moj razred šlo 260. Letos so prišli študentje s Hrvaške, iz Srbije, Bolgarije, Nemčije, Avstrije, Estonije, Ukrajine, Venezuele, Južne Koreje, Hongkonga, Macaa, Grčije, Makedonije, Latvije, Argentine, Francije, Španije, z Japonske. In končno imam spet nekoga iz Slovenije, to je Miha Rogina. Poglejte, koliko držav je to. Največja vrednost našega razreda pa je to, da se ljudje naučijo tolerance. Ne moreš uspeti, če nisi toleranten do vsega ostalega, ki je drugačno od tebe.