Letošnja pesniška Jenkova nagrada Ivu Svetini za zbirko Sfingin hlev

Zbirka vsebuje 50 pesmi, ki prinašajo obračun s pesnikovo preteklostjo. K pisanju pesmi za zbirko je Svetino povabila založba Goga. V pesniški zbirki se Svetina bolj kot obliki posveča sporočilu - osebni izpovedi in izkušnjam iz mladostnih let. Kot je povedal na predstavitvi knjige, se ni izogibal tematik, kot so erotika, spolnost, droge in alkohol.

Motiv sfinge je pesnik vzel iz grške mitologije, kjer sfinga predstavlja simbol za človeško podzavest, sicer pa se v pesmih nostalgično spominja svoje t.i. zlate generacije, ki je živela pod geslom "bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče". To je bil, kot se spominja Svetina, lep, svetel čas šestdesetih let, ki je trajal vse do Titovega pisma leta 1972, ki je naznanjalo svinčene čase. Zbirko uvede pesem, ki jo postavi "v zgodnjo pomlad nekaj dni pred Titovim pismom".

Literarni zgodovinar Denis Poniž je v spremni besedi zapisal, da Svetinovo novo poezijo razlikuje v dvojem "od vsega, kar je prebral pesniškega v zadnjem času". Na eni strani se poetična izpoved ne izmika mišljenju, ampak ga vabi v svoj ris, oblikuje tok, ki ga je mogoče doživljati s čuti, a dojemati tudi z razumom, hkrati pa se vanjo vtiskujejo podobe, ki so nekoč in danes pomensko povsem jasne, izpostavljene.

Ivo Svetina se je rodil leta 1948 v Ljubljani. Leta 1977 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Njegovo ustvarjanje je razpeto med poezijo in gledališčem, med drugim je bil sodelavec eksperimentalnih teatrov: Pekarne, Pupilije Ferkeverk in Slovenskega mladinskega gledališča. Od leta 1998 je direktor Slovenskega gledališkega muzeja. V svojo poezijo vnaša ezoterične, eksotične, pravljične in mitološke prvine v duhu poznega modernizma, navaja Slovenski veliki leksikon.

Napisal je zbirke Plovi na jagodi Pupa magnolija do zlatih vladnih palač, Botticelli, Joni, Dissertationes, Bulbul, Peti rokopisi, Knjiga očetove smrti, Glasovi snega, Na obali oceana tovarna poezije, Purpurni dež in druge. Za pesmi, zbrane v knjigi Lesbos, je leta 2005 prejel veronikino nagrado. Za svoja dramska besedila je trikrat prejel Grumovo nagrado, in sicer nazadnje leta 1996 za Tako je umrl Zaratuštra, leta 1992 za besedilo Vrtovi in golobica, pred tem pa še leta 1987 za Biljard na Capriju. Istega leta je za zbirko Peti rokopisi prejel nagrado Prešernovega sklada.

Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Prvo je leta 1986 prejel Niko Grafenauer za zbirko Palimpsesti. Lani so nagradili Tihotapce Aleša Debeljaka.