Simpozij o Prežihovem Vorancu: socialni realizem da ali ne

Od zadnjega simpozija o delu Prežihovega Voranca (1893-1950) je minilo že več desetletij, v tem času pa se je pogled nanj že močno spremenil. Literarna zgodovinarka dr. Silvija Borovnik, ki vodi simpozij z naslovom Novi pogledi na Prežihovega Voranca, se je še posebej posvečala njegovi zgodnji kratki prozi, ki jasno priča, da so se v preteklosti v slovensko družbeno zavest o njem in njegovem delu zasidrale nekatere napačne predstave. O Vorancu se je namreč vedno govorilo v povezavi s socialnim realizmom, v skladu z nekdanjo komunistično oblastjo se mu je tudi pripisovalo misli, ki jih sam ni nikoli izrekel ali zapisal. Kot je spomnila Borovnikova, je bila ena takih, da je ljudstvo prvi ustvarjalec slovenske umetnosti.

Borovnikova meni, da sta za Vorančevo najzgodnejšo kratko prozo značilna ekspresionizem in naturalizem, kasneje je prevladala nova stvarnost. Na zgodnja besedila Prežihovega Voranca je s svojo pisavo vplivala tudi Zofka Kveder, ki je pogosto tematizirala patološkost družbe, nasilje in trpljenje žensk. Voranc se je zelo zanimal tudi za mitologijo, zlati koroško, toda, kot je opomnila Borovnikova, ta pri književnih urednikih ni bila najbolj priljubljena.

Dokaz, da je bil Prežihov Voranc dolgo časa ujet v ideološke in selektivne interpretacije nekdanjega režima, so tudi bralcem slabše poznana dela, v katerih je obravnaval čas druge svetovne vojne. Vojna ni prikazana črno-belo. Voranc se je lotil številnih tabuiziranih vprašanj, od razcepljenosti družin na nemško in partizansko stran do prizorov, ko partizanka ustreli svojo tovarišico.

Pri socialnem realizmu pa je v svojem referatu, ki ga je pripravila skupaj z dr. Miranom Hladnikom, vztrajala literarna znanstvenica dr. Urška Perenič. Obravnavala sta Vorančev obsežen roman Jamnica s podnaslovom Roman soseke, ki ga je nedavno ponatisnila Študentska založba. Voranc v romanu obravnava čas med letoma 1921 in 1939. Osrednji subjekt romana je kolektiv, znotraj njega pa so vsi posamezniki razredno opredeljeni, kar je tudi kompas njihovega ravnanja. Jamnica se zaključi programsko, saj konservativni kmet Munk, ki ne mara ne mesta ne industrije, iz preživetvene nuje sklene pakt s proletariatom.

Hladnik je ob tem dodal, da se pri nas socialni realizem nemara razume preozko, preveč ideološko. Če bi pod socialni realizem uvrstili literaturo, ki na prvo mesto postavlja socialno problematiko, potem Hladnik ne vidi razloga, zakaj se velik del Vorančevega opusa ne bi umestil v to literarno smer.

Na še eno plat, ki Voranca oddaljuje od ukalupljenega šolskega branja, je opozoril jezikoslovec dr. Marko Jesenšek. Opomnil je, da je imel Voranc smisel za humor, ki ga je pogosto uporabil tudi v svojih delih. Toda žal so vmes posegle uredniške in lektorske odločitve, ki niso bile najbolj naklonjene Vorančevi humorni plati. Jesenšek je zato pozval k izdaji izvirnih zapisov, ki bi pisatelja pokazali v novi, drugačni luči.

Na simpoziju sodelujejo številni drugi literarni znanstveniki, ki opus Prežihovega Voranca na novo osvetljujejo z več strani. Samorastniki, Požganica, Doberdob, Solzice in številna druga dela so tako ponovno v središču pozornosti, ki si jo, kot se strinjajo sodelujoči na simpoziju, vsekakor zaslužijo.