Janez Hočevar - Rifle za STA: Moja kapa in šal sta še zmeraj zelo popularna

Kaj porečete na to, da ste dobitnik najvišjega priznanja na področju gledališča, Borštnikovega prstana?

Nimam kaj pripomniti. Zelo sem zadovoljen, počaščen. Na Borštnikov prstan nisem računal, ker sem se posvečal tudi drugim drugim zvrstem gledališča, ki niso tako cenjene. Ampak očitno sem prišel na vrsto.

Slovite kot človek, ki mu je blizu žanr komedije. Kakšen humor je Slovencem blizu?

Včasih se ni zdelo tako, sedaj pa se je izkazalo, da so Slovenci dojemljivi za humor, da se radi smejijo ob dobrem in sproščenem humorju, ne preveč črnem, bolj svetlo sivem, ki pa mora biti kar precej neposreden. Ko sem v monokomediji še igral Švejka, ki je bila v bistvu začetek stand up komedije, sem zmeraj rekel: "Če se ne bodo smejali, se bom pa obrnil, hlače dol, pa rit pokazal, potem bo pa sigurno šlo."

Nastopili ste v več komercialnih komičnih predstavah, tudi zelo kakovostnih. Zakaj se pri nas humor, ki ga lahko spremljamo v gledališču, tako pogosto kvalitativno razlikuje od tistega, ki je prikazan na televiziji?

V gledališču so predstave narejene po dolgem razmisleku, po nekaj mesecev trajajočem študiju in je seveda izdelek kvalitetnejši kot na televiziji, kjer se stvari delajo na hitro, od danes na jutri. Mislim, da je v tem problem. Včasih pa je tudi na televiziji najti zelo kvaliteten humor, seveda pa je vse odvisno od izvajalcev in ravni tekstov.

Še vedno verjamete, kot ste nekoč dejali, da bodo gledalci manj zahtevnih predstav kasneje spremljali tudi zahtevnejše projekte?

To mogoče ni glavni namen, se pa lahko zgodi. V komercialnih gledališčih lahko se kali naše potencialno občinstvo za resnejše predstave.

S Tonetom Fornezzijem ste na radiu sloveli po svoji politični satiri. Kako je s politično satiro danes, kakšna je njena raven?

Politične satire trenutno praktično ni, razen Saše Hribarja ob petkih dopoldne na radiu. Včasih smo imeli Moped show na radiu, danes tega ni več. Politična satira je pri nas zamrla zadeva in mislim, da bi bil prostor še za kakšno politično-satirično oddajo na radiu.

Ste imeli kdaj občutek, da ste "ukalupljeni" v komične vloge, četudi ste nastopili tudi v resnejših vlogah, denimo v filmu Kavarna Astoria, za katerega ste v prejeli puljsko areno?

Ko sem šel leta 1973 v svobodni poklic, sem se pogosto preživljal s komedijami, skeči in drugimi v gledališču manj cenjenimi zvrstmi. Ob tem pa sem zavestno iskal tudi drugi tir resnega teatra, tako mi je uspelo, da sem vsako leto igral tudi kakšno resno vlogo, denimo Jermana v Cankarjevih Hlapcih v Mestnem gledališču ljubljanskem, Fausta v SNG Maribor. Zavestno sem držal ravnotežje.

Mnogi se vas spominjajo po akciji Podarim - dobim, s katero se je zbralo res veliko denarja za slovenske športnike. Pred časom je bilo slišati govorice, da bi akcijo obudili. Je ponovitev tako uspešne zgodbe danes sploh še mogoča? Bi sodelovali, če bi vas povabili?

Verjetno bi, ne vem. Mislim pa, da je danes takšno akcijo nemogoče ponoviti. Takrat je bilo to na nacionalnem nivoju slovenskega načina doživljanja smučanja, športa. Imeli smo čudovite generacije smučarjev, danes ni več tako srečne generacije, razen kakšnega posameznika, kot je Tina Maze. Poleg tega smo bili takrat v Jugoslaviji in vsi so rekli, ta denar pa ne bo šel v Beograd, ta je pa samo za Slovence, za Križaja pa za Svetovo. Šlo je za nekakšen domoljubni nagon, ki ga danes ne vidim več. Po drugi strani pa ne vem, kako je s sponzorstvom. Takrat v socializmu je kakšen veliki šef telefoniral v tovarno in dejal, da je za akcija potrebna kakšna hiša, avionček in stvar se je speljala kar tako, 'na horuk'. Danes si ne znam predstavljati, kako bi prišli do takšnih sponzorstev. To niso več donacije, ampak sponzorstva, pri katerih moraš tudi ti nekaj dati. Bi bila pa akcija zanimiva že zato, da bi videl, kako se ljudje odzivajo. Moja kapa in šal sta še zmeraj zelo popularna.

Ste tudi profesor igre na Akademiji za gledališče radio film in televizijo. Kako se počutite v tej vlogi?

Zelo dobro, saj sem ves čas v družbi mladih.

Kakšen je odnos med vami in vašimi študenti v času, ko se zdi, da ni več tistega spoštovanja, ki so ga študentje nekdaj gojili do profesorjev?

To se je zelo spremenilo. Spoštovanje sicer je, mislim, da me študentje cenijo. Toda ne gre za tisto vrsto spoštovanja, da si študentje ne bi upali česa pripomniti, predlagati ali narediti po svoje. Med študijem smo v bistvu v enakopravnem položaju. Oni kot študentje ponujajo rešitve, jaz kot mentor jih samo opozarjam. Tista popolna avtoriteta je izginila z obličja zemlje.

In še za konec. V prostem času radi sedete na motor. Kaj boste počeli pozimi, ko ni motoristične sezone?

Čakal bom, da pride pomlad. Sicer pa imam ves čas predstave, tako da prav veliko časa za počitek ni. Toda vsake toliko časa grem v garažo in pobožam motor.