Pri Slovenski matici tudi eseji Iztoka Simonitija "Historia magistra mortis"

V zgodovinskem romanu Ošlak opiše zgodovinski moment - krst slovenskih kneževičev Gorazda in Hotimirja na Chiemskem jezeru, na otoku Auva okoli leta 745. Glavni junak pripovedi je Branimir, ki potuje na Bavarsko, da bi Karantanija dobila bavarsko pomoč proti Avarom. Med potjo se sreča z izobčenim menihom, ki mu predstavi resnično vero v Boga, v delo pa je avtor vpletel tudi ljubezensko zgodbo z nesrečnim koncem. V ozadju je avtor, kot je povedal na predstavitvi knjig, hotel prikazati tudi naravo slovenskega ravnanja, ki je bila po njegovem mnenju kriva za izgubo samostojnosti takrat in je odgovorna za vse nadaljnje zgodovinske zaplete.

Simoniti se v esejih "Historia magistra mortis" ukvarja z vprašanji človeškega zla, spomina in svobode. Prejšnje, 20. stoletje, je označil za moško obdobje, v katerem je človek pokazal izjemno nadarjenost za vse vrste zla. To po njegovih besedah tako globoko poškoduje človeka, da je sprava skoraj nemogoča. Pri zlu pomembno vlogo igra tudi spomin, ki oblikuje nacionalno identiteto. Ta je zaradi nerazrešenega spomina problematična zlasti pri majhnih narodih. Problem nerazrešenega spomina je po njegovem mnenju botroval tudi vojni na območju nekdanje Jugoslavije. Slovenija danes, kot je še dejal, stoji pred izzivom, kako izrabiti svobodo, ki ji jo ponuja sedanja mednarodna ureditev.

Globočnik, ki raziskuje zgodovino karikature na Slovenskem, tokrat bralcu ponuja pogled na najpomembnejši slovenski satirični list t.i. klasične dobe slovenskega žurnalizma. Levstikov satirični Pavliha je z izvirnimi karikaturami in jedkimi besedili ostro bičal tedanje politično življenje na Slovenskem. List, ki je izhajal manj kot leto dni, je sovpadal s časom nasprotij med t.i. staro in mladoslovenci, usodo lista pa je zapečatila karikatura Levstikovega prijatelja Valentina Zarnika, ki ga je Levstik prikazal kot oportunista, ki želi sesti na staroslovenski in mladoslovenski stol hkrati. S prenehanjem izhajanja lista se je Levstik umaknil kot časnikar in politični kritik, je povedal Globočnik.

Knjiga Iz Moskve, iz ruskih daljav prinaša izbor publicističnega vpogleda v rusko literarna idejna snovanja. France Vurnik, poznavalec in ljubitelj ruske književnosti je v njej zbral besedila, s katerimi se je pol stoletja poglabljal v ustvarjanje Rusije. Nekaj zapisov, recenzij in esejev se nanaša na starejšo književnost, večina pa na dela prozaistov, mislecev in dramatikov dvajsetega stoletja. Sestavki so nastajali za različne medije, za Naše razglede, revijo Sodobnost, objave na radiu in Televiziji Slovenija. Med drugim je mogoče najti zapis o Gogoljevem Revizorju in Pasternakovem doktorju Živagu.