Tri nove Kode: Tine Hribar, Rüdiger Safranski, Gilles Deleuze

Delo Ena je groza akademika Tineta Hribarja, naslov je vzet po verzu iz pesmi Srečka Kosovela, je nastajalo 36 let. Za njegov začetek velja tekst na temo groze, ki je leta 1974 izšel v Problemih, je na današnji predstavitvi povedal urednik zbirke Aleš Šteger.

Groza je tudi sicer leitmotiv knjige, saj govori o različnih grozodejstvih 20. stoletja in našem odnosu do njih v 21. stoletju. Vendar Hribarjeva tematika niso sami dogodki, temveč etični odnos do njih. Ta dogajanja je vezal, čeprav v ozkih izsekih, tudi na celotno svetovno literaturo in filozofijo.

Kot je povedal Hribar, v knjigi ni mogel mimo štirih pravrednot človeštva, to so svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo: "Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi." Te vrednote je postavil na ozadje svojih spremljanj tega, kako se je skozi desetletja razvijala in spreminjala misel Edvarda Kocbeka in Dušana Pirjevca. "Temeljno izhodišče knjige je, da smrti ni mogoče usmrtiti in da niča ni mogoče uničiti," je dejal Hribar.

Knjiga Mojster iz Nemčije: Heidegger in njegov čas Rüdigerja Safranskega je biografija Martina Heideggerja in dobrodošel uvod v študij tega največjega in najbolj prevajanega nemškega filozofa 20. stoletja. Po mnenju prevajalca Alfreda Leskovca je lep prikaz časa, v katerem je Heidegger živel, oziroma še več: po Štegrovi oceni je tudi biografija filozofije nekega časa.

Safranski je skozi Heideggerjev življenjepis predstavil Nemčijo v 20. stoletju, pri tem se je spustil v samo genezo nemškega duha, je na predstavitvi dejal pisec spremne besede Dean Komel. Odlika knjige je po njegovih besedah v tem, da Safranski bralca ne terorizira s svojim videnjem, ampak mu pusti, da si sam ustvari neko podobo. Njena hiba pa je v tem, da je upošteval zgolj nemško recepcijo Heideggerja, ne pa tudi recepcije v Evropi.

Kritika in klinika je izbor tekstov o literaturi enega najbolj vplivnih francoskih filozofov druge polovice 20. stoletja, Gillesa Deleuza, ki je na sploh veliko pisal o umetnosti, tudi o slikarstvu in filmu. Zanj je značilno posebno dojemanje literature kot neke vrste delirija, knjiga pa je po besedah pisca spremne besede Roka Benčina njegov poskus, kako napisati filozofski roman. Deleuz se pri tem, tako Benčin, ne sprašuje, kakšen je smisel literarnega dela, saj meni, da je treba njegov smisel šele producirati, ne pa ga iskati. Knjigo je prevedla Suzana Koncut.