Selina Ambrož za STA: V otroško knjigarno pridejo tudi veliki pogledat svojo otroško dušo

Knjigarna je odprta od konca aprila. Kako ste po teh nekaj mesecih zadovoljni z delovanjem knjigarne?

Glede na to, da je knjigarna odprta slabih šest mesecev, moram reči, da sem zelo zadovoljna z obiskom. Predvsem zato, ker vanjo ne zahajajo le otroci, ampak pridejo tudi veliki pogledat svojo otroško dušo. Čez poletje smo imeli zelo veliko turistov, obiskovalcev, ki so se v klnjigarni zadržali zelo dolgo časa. Poleg tega je v času bralnih uric knjigarno prav gotovo obiskalo že okrog 500 otrok, ne le iz Ljubljane, ampak tudi od drugod. Poleg tega je knjigarna dokaj skrita, ne dovolijo nam postaviti niti enega napisa, zato se za prepoznavnost borimo skoraj kot ilegalci.

Ali otroci prihajajo tudi sami?

Otroci prihajajo v okviru obiskov z vrtcem, kakšni pridejo tudi naključno, ko gredo na grad in zavijejo še k nam. Pridejo pa skupaj s starši. Vsakič jih za obisk nagradimo s kakšno malenkostjo, otroci to doma povedo, potem pridejo s starši ter ostanejo dlje časa. V soboto pridejo na bralno urico, ki je res prijetna. Večina se jih vrača.

Ali k obisku kaj prispeva bližina Lutkovnega gledališča Ljubljana?

Zanimivo vprašanje. Mi smo mislili, da bo to zelo dobra povezava, ampak se zdaj kaže drugače. Ko pridejo po vstopnice ali na predstave, takrat se oglasijo mimogrede, na en dva tri, tik pred predstavo, in v knjigarni se ne zgodi nič. Se pa v knjigarno vračajo kakšne druge dni. Marsikdo še vedno ne ve, da je blagajna v istem prostoru kot knjigarna, in so presenečeni.

Se tudi pri vas pozna recesija?

Ta kriza, ki je pri nas, se pozna povsod, ne samo v naši knjigarni. Moram reči, da starši zelo cenijo to, da so naše bralne urice brezplačne, da otrokom na poseben način približamo knjigo, da jo oživimo, da ni potrebno kupiti knjige, če pridejo na bralne urice. Je pa knjigarna približala otrokom knjige prav zato, ker je opremljena samo za njih. Je kot neka otroška soba, v kateri se, kot vidite, zelo dobro počutijo. Zdi se mi, da otroci prenašajo dober glas do staršev. Kako dobro pa se prodajajo knjige? Bom rekla, da se. Če ne bi imeli knjigarne, verjetno teh knjig ne bi nikjer prodali. Knjigarna je gotovo pripomogla k temu, da smo knjige večine slovenskih založb približali otrokom. Prav gotovo pa je recesija kriva za manjši nakup knjig. Knjiga je pač blago, dobrina, ki se ji lahko odrečeš, je ne kupiš, temveč greš v knjižnico ter si jo izposodiš.

Prej ste omenili, da je med poletjem knjigarno obiskalo tudi precej turistov. Kakšni kupci so?

Turisti kupujejo v tej knjigarni čisto vse. Nekateri poznajo knjige iz svojih držav, originalne izdaje, pa so potem prav presenečeni, da lahko kupijo še slovensko izdajo. Drugi so posegli po tujejezičnih, ker smo priskrbeli vsaj delček njih. Imamo Lilo Prap v angleščini, Zvezdico zaspanko v treh jezikih, vodiče po Ljubljani v treh jezikih, druge slovenske pravljice prav tako. Se mi zdi, da so presenečeni, da smo poskrbeli tudi za njih. Neverjetno pa je, da so najboljši tuji kupci Japonci, Korejci in Kitajci, ki jih je včasih v knjigarni kar za cel avtobus. Prav tako so prihajali Španci, z otroki, poznali so veliko knjig. Tudi Nizozemci so bili navdušeni, otroci so preživeli tukaj kar nekaj minut obiska v Ljubljani, in mislim, da bodo to, da v Ljubljani premoremo tudi otroško knjigarno, ponesli v svet.

Katere so trenutno najbolj zaželene knjige, katere se najbolje prodajajo?

Evergreeni Mladinske knjige prav gotovo. Mojca Pokrajculja, Muca copatarica, Juri Muri v Afriki ... te gredo v promet ves čas. Poleg tega tudi velika večina naših pravljic, ki jih otroci poznajo preko bralne značke ali iz vrtca. Je pa res, da so v knjigarni na voljo knjige, ki veljajo za razprodane in ki jih drugod ni več mogoče dobiti.

Ali v knjigarni opravljate tudi pedagoško funkcijo, bralce oziroma kupce usmerjate in jim svetujete?

Želimo si, da bi znali ponuditi kvalitetne knjige tako otrokom kot njihovim staršem. Ali nam to uspeva? Upam. Je pa res, da smo želeli v knjigarni zagotoviti, da so vse knjige kvalitetne. Ne bi vedela, ali je to pedagoška funkcija ali je to morda bolj praksa teh let, odkar se ukvarjamo z otroško literaturo. Želimo pa si, da bi se tu otroci tudi kaj naučili, prav tako njihovi starši, in zato smo povezali recimo avtorje in njihove knjige. Ena od takšnih dejavnosti so Pravljične poti Slovenije, ko gospa Irena Cerar pride in otrokom pripoveduje bajke, ki jih niti mi odrasli, kaj šele otroci, sploh ne poznamo. Otroci takrat kar pozabijo dihati! Na svoj način vsako soboto prebira pravljice tudi Jana Osojnik. Zadnjo soboto je bilo tu 14 otrok, starih od tri do pet let.

Kako pomemben pa je izobražen, strokovno podkovan knjigarnar? Zdi se, da ponekod temu ne posvečajo pretirane pozornosti.

Knjigarnar mora biti načitan. Želim si, da bi oseba, ki dela v knjigarni, prebrala skoraj vse knjige. Če pride potencialni bralec v knjigarno, mu knjigarnar mora znati ponuditi, kar kupec želi, da ga prebere, da ga čuti, da ga nekako spozna še preden kupec pravzaprav pove, kaj bi rad. Kajti okusi so različni in če nimaš tega čuta, potem knjige ne moreš prodati. Naša vodja knjigarne ima denimo visoko izobrazbo in je zelo razgledana. Prav tako je načitana ekipa, ki ji pomaga, pravzaprav so ob teh knjigah zrasli.