Direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik za STA: Plečnika ne bomo zanemarili

Plečnik je eno glavnih imen muzeja, njegov arhiv je najbogatejši del zbirke muzeja in zaradi te zapuščine je bil muzej pravzaprav tudi ustanovljen.

Česa ste se najprej lotili na novem delovnem mestu?

V muzeju smo najprej začeli razmišljati, kako oživiti muzej, ki je na zelo posebni lokaciji. Okolica je izjemno lepa, tod mimo gre POT, veliko ljudi se sprehaja in teče po našem parku ter ob Ljubljanici. Pri tem pa mnogi niti ne vedo, kaj je v Fužinskem gradu. Naš namen je Grad Fužine organizirati kot družaben prostor, središče različnih dogodkov. Muzej bo konec prihodnjega četa dobil svojo kavarno, ob odprtju Bienala industrijskega oblikovanja - BIO pa smo že odprli muzejsko trgovino. Pri kavarni moramo počakati, da se izteče odpovedni rok dosedanjemu najemniku, ki ima v muzeju bazo za organizacijo cattering pogostitev. Največ časa in energije pa smo v prvih dveh mesecih namenili programu za leto 2011.

Muzej za arhitekturo in oblikovanje je bil ustanovljen z namenom, da se razvije v osrednje nacionalno arhitekturno središče in ključno ustanovo za področje arhitekture v Sloveniji. Kakšni so vaši načrti v tej smeri?

Pravzaprav ni šlo za ustanovitev, ampak za statusno spremembo. S spremembo nacionalnega programa za kulturo (2008-2011), ki sistematično in vsebinsko uvaja področje arhitekture, bo muzeju poverjena večja odgovornost na področju arhitekture. Muzej pa poleg tega pokriva tudi področji oblikovanja in fotografije in naš program bo v tem smislu kar se da uravnotežen. Na področju arhitekture bo muzej močno okrepil ponudbo različnih izobraževalnih dogodkov, ki so v nacionalnem programu za kulturo na področju arhitekture tudi izpostavljeni.

Arhitektura namreč v NPK nastopa kot pomembna komponenta odgovornejšega razvoja Slovenije. V tistem, kar nastane kot arhitektura, moramo živeti, delati, stavbe lahko sooblikujejo lepšo ali gršo okolico, lahko trošijo več ali manj energije in ob dobrem načrtovanju so prihranki za družbo lahko ogromni. Zato je znanje o načrtovanju arhitekture in grajenega prostora ključno za projektno in zdravo življenjsko okolje. Vsi, ki gradijo nove hiše, lahko nekaj naredijo za to, ne le arhitekti in drugi strokovnjaki. Dobrega prostora arhitekt ne more narediti sam, temveč skupaj s svojim naročnikom in ob upoštevanju vseh, ki bodo prostor uporabljali. Prenos izkušenj, tudi vedenja o preteklih napakah je pomemben, da bi ljudje razumeli, kako graditi in kako sodelovati pri načrtovanju skupnega prostora v domačem kraju ali domačem mestu. Zato ima izobraževanje o arhitekturi danes tako velik poudarek.

Kako je muzej opravljal svojo izobraževalno vlogo doslej? Nameravate okrepiti pedagoško službo?

V muzeju so ob dogodkih že zdaj potekale delavnice. Muzej je organiziral tudi vodene oglede po Ljubljani. Zdaj načrtujemo več tovrstnih programov, ki se bodo dopolnjevali tudi s predavanji in zanimivimi pogovori z različnimi ljudmi. Poleg oddelkov, ki bodo vezani na osnovna področja, s katerimi se ukvarja muzej - arhitekturo, oblikovanje in fotografijo - bomo organizirali tudi oddelek za izobraževanje. Pristojen bo za različne dogodke, delavnice, predavanja, diskusije in kot kontaktna točka ta tematske vodene oglede po mestu in po Sloveniji. Želimo, da bi se muzej vzpostavil kot osrednja točka za arhitekturo in oblikovanje, kjer bodo zainteresirani lahko dobili najboljše informacije, zemljevide, vodnike in druge publikacije. Naši arhitekturni eksponati so pravzaprav na terenu in naš namen je obiskovalce usmeriti na sprehode po Ljubljani in drugje po Sloveniji.

Arhitekturni muzej Ljubljana je veliko skrb posvečal predvsem dediščini Jožeta Plečnika, kar so mu nekateri tudi očitali. Bo sedaj drugače, se boste v muzeju posvetili tudi opusom drugih arhitektov, novejše slovenske arhitekture?

Trudili se bomo, da bo na našem programu vedno nekaj starega in nekaj novega, seveda pa ne nikakor ne bomo zanemarili Plečnika. Plečnik je kljub vsemu eno glavnih imen, za katero moramo skrbeti. Vsak evropski arhitekturni center skrbi za svoje velike arhitekte in njihovo delo običajno predstavlja najzanimivejše dele arhitekturnih zbirk. Arhivi arhitektov, kot je bil Plečnik, so svetovna dediščina in zanje smo dolžni skrbeti ne samo zaradi sebe, ampak tudi v okviru mednarodne skupnosti. Naše delo bo drugačno v tem, da bo MAO postal osrednji arhivski in dokumentacijski center za arhitekturo, v katerem bo na enem mestu mogoče dostopati do arhitekturnih arhivov, načrtov, projektne dokumentacije in fotografskega gradiva vseh pomembnih slovenskih arhitektov.

Ob ustanovitvi Muzeja za arhitekturo in oblikovanje je Plečnikova hiša na Karunovi ulici prešla v upravljanje Mestne občine Ljubljana. Sedaj se popisuje Plečnikov arhiv in inventar v hiši, nato pa naj bi se določilo, kaj ostane na Karunovi in kaj gre na Grad Fužine. Kdaj bo popis končan?

V resnici ne gre za prvi popis, saj je od vseh zbirk v muzeju Plečnikova zbirka še najbolje popisana in ena redkih, ki ima svojo inventarno knjigo. Vendar zbirka nikoli ni bila podrobno popisana. Podatki o posameznih predmetih se sedaj vnašajo v računalniško bazo in na njihovi podlagi bo znano končno število predmetov v zbirki. S tem delom bomo končali do konca novembra, nato pa se bo sestala strokovna komisija, v kateri bodo strokovnjaki MAO in Mestnega muzeja Ljubljana presodili, kako shraniti Plečnikov arhiv. Plečnikovi vsakdanji uporabni predmeti naj bi v celoti ostali v njegovi hiši, tako da bodo obiskovalci še vedno lahko doživeli ambient in vzdušje, v katerem je delal Plečnik. Njegov arhiv in projektna dokumentacija že danes nista shranjena na način, kot ju je zapustil Plečnik, temveč sta sortirana in varno zaklenjena v ognjevarnih predalnikih. Naslednji korak bo digitalizacija tega arhivskega gradiva, ki bi v digitalizirani obliki moralo biti dostopno najširši javnosti. Originali morajo biti maksimalno varno shranjeni in lokacija pri tem ni ključnega pomena.

Muzej je že doslej v veliki meri financirala država, z novim ustanovitvenim aktom ga financira v celoti. Koliko sredstev je predvidenih v proračunih za leti 2011 in 2012?

Sredstva za delovanje muzeja naj bi kljub statusni spremembi zavoda ne bila bistveno večja. Naš proračun okvirno znaša 750.000 evrov in od tega je 137.000 evrov predvidenih za izvedbo programa. To razmerje želimo bistveno spremeniti in za program zagotoviti večji kos. Nove zaposlitve v muzeju niso načrtovane, vendar nameravamo z dobrim organiziranjem zagotoviti veliko več lastnega programa kot ga je bilo v muzeju doslej. V letu 2011 bomo v svoji produkciji izvedli štiri razstave, eno arhitekturno konferenco, odprli nekaj gostujočih razstav in izvajali reden otroški program.

In katere bodo te razstave?

S prvo, naslovljeno Odprti depoji, želimo pokazati vse svoje zbirke. Naše zbirke so namreč zelo zanimive in veliko gradiva si doslej ljudje še niso imeli možnost ogledati. Spomladi bo na ogled črnobeli opus fotografa Oskarja Karla Dolenca, od junija do oktobra razstava Oblikovana republika, na kateri bomo predstavili, kaj se je v arhitekturi in oblikovanju dogajalo v preteklih dveh desetletjih, in jeseni razstava oblikovalca Nika Kralja.

Državni zbor bo na plenarni seji ta teden obravnaval spremenjeno in dopolnjeno resolucijo o nacionalnem programu za kulturo (2008-2011), ki sistematično in vsebinsko uvaja področje arhitekture. Kje vidite pomen teh sprememb?

S tem NPK postaja prvi vladni dokument, ki se sistematično loteva kulture gradnje. Samoumevno je bilo, da je arhitekturna produkcija kulturna dejavnost, vendar ni bila sistematično obravnavana. Pomembno je, da je NPK dobila svoje poglavje in to je osnova, na podlagi katere bi se v prihodnje morali izvajati različni programi. Prav je, da je na javnih in zasebnih izvajalcih kulturnih programov s področja arhitekture večja odgovornost za doseganje zastavljenih ciljev, ker ima razpršeno delovanje, kot ga spremljamo danes, omejene učinke. Po drugi strani je pomembno, da so kot soustvarjalci arhitekture razumljeni vsi drugi, ki so soudeleženi pri nastajanju arhitekture. To so naročniki, uporabniki in tudi izvajalci.

Muzej za arhitekturo in oblikovanje hrani zelo raznolike zbirke. Kako bi jih ocenili? So potrebne dopolnitev?

Predvsem bo potrebno delati na obstoječem arhivskem gradivu. Tako podrobno, kot sedaj popisujemo Plečnika, bo potrebno popisati še ostale zbirke in jih digitalizirati. Grob popis, ki so ga opravili kustosi, kaže, da je v muzeju že zdaj okrog 150.000 arhivskih ter drugih predmetov in okrog 90 odstotkov ni zavedenih tako, kot bi morali biti. Poleg tega muzej doslej ni sistematično evidentiral tekoče produkcije. Naloga nacionalnih centrov za arhitekturo in oblikovanje po svetu je je spremljanje in evalvacija tekoče produkcije. Vsak arhitekturni projekt je velika priložnost, povezana s precejšnjimi sredstvi. Za zdrav družbeni in gospodarski razvoj je potrebno ta sredstva porabiti čim bolj pametno. Pretekle izkušnje so pomembne, da bi se ob tem izognili napakam. V tem je pomen spremljanja sodobne arhitekture in predstavljanja preteklih praks.

Ste pobudnik spletnega portala TrajekT. Kaj vas je spodbudilo k temu?

TrajekT je sedaj star osem let. Pred osmimi leti smo na svojih prvih gradbiščih arhitekturne ideje soočili z vso brutalnostjo gradbeniškega posla. Videli smo, da se pri gradnji stvari dogajajo na napačen način in da zaradi tega vsi spleteni izgubljajo. TrajekT smo si zamislili kot medij, ki bi odprl širšo diskusijo o procesih gradnje ne le posameznih stavb, ampak grajenega okolja kot celote. Menili smo, da je pomembno, da se začne o arhitekturi razpravljati brez dlake na jeziku, kot o dejavnosti, ki se "valja v blatu" skupaj z ekonomijo in je vpeta v pomembne družbene procese, ki vplivajo na naše življenje.

Kako danes ocenjujete področje arhitekturne kritike na Slovenskem?

Področje arhitekturne kritike je široko in pri nas je zelo šibko poljudno pisanje o arhitekturi, zato ključne teme arhitekture dosežejo zelo malo ljudi. Gradnja in arhitektura sicer nastopata v stranskih vlogah v marsikaterem članku v dnevnem časopisju, arhitekturnih kritik na kulturnih straneh časopisov, kot jih lahko beremo v svetovnih dnevnikih, pa skorajda ni. TrajekT se posveča arhitekturni kritiki poljudne narave in ne znanstveno-teoretskemu, akademskemu vrednotenju arhitekture.