Na okrogli mizi o avantgardi po prvi svetovni vojni in danes

Komelj je uvodoma spomnil na glavne protagoniste Novomeške pomladi, ki je predstavljala začetni impulz preporoda slovenske umetnosti po prvi svetovni vojni. To je bila skupina tedaj večinoma še neuveljavljenih slovenskih umetnikov, izmed katerih so še posebej izstopali slikar Božidar Jakac, literat Miran Jarc in pesnik Anton Podbevšek. Pomemben je bil tudi danes priznani arhitekt in akademik Marjan Mušič, ki pa je bil v tistem času še dijak, je pojasnil Komelj.

Pojem Novomeške pomladi kot gibanja se je utrdil prav z Mušičevo knjigo Novomeška pomlad, je poudaril Dović, ki je sicer avtor več del o Antonu Podbevšku in slovenski zgodovinski avantgardi. Med drugim je povedal, da je Podbevšek - ta danes velja za prvega slovenskega avantgardnega književnika - bil v takratnem času kontroverzna osebnost. Eni so ga oboževali, spet drugi pošiljali v razne sanatorije, češ da je nor.

Pobudniki Novomeške pomladi niso vedeli, da gre za prelomno točko v kulturnem dogajanju, "bili so pač v idealističnem zagonu", je menil Dović. Dodal je, da bi gibanje ostalo na lokalni ravni, če ne bi bilo navezave znotraj trojice Podbevšek - Marij Kogoj - Josip Vidmar, ki je "kriva", da se je razširilo. Novomeška pomlad je namreč svojo reprizo kmalu doživela še v Ljubljani, kar v slovenskem kulturnem prostoru pomeni začetek in izvir t.i. zgodovinske avantgarde, ki je temeljito prevetrila tedanje slovensko literarno-umetniško ozračje.

Šalamun se je strinjal z Dovićem, da umetniki takrat niso vedeli, da bodo nekoč veljali za avantgardne. Vodila jih je ekstaza oziroma, kot se je izrazil, "enlightenment". Tudi sam je večkrat doživel to občutje, občutiti pa ga je bilo tudi v kultni skupine OHO, v kateri je bil, kot je dejal "socializator". Po njegovem mnenju ni važen čas, tudi danes se dogaja prebujenje, kar denimo dokazuje to, da se v Ljubljani zgodi več kulturnih dogodkov kot denimo v Sydneyu.

Tibor Hrs Pandur, pesnik mlajše generacije in eden izmed ustanoviteljev paraliterarne študentske skupine I. D. I. O. T., je menil, da avantgarda danes "v poplavi vsega", ni možna. S tem je odprl nov val razpravljanj, v katerem so govorci razmišljali o tem, kako umetnik, kot se je vprašal Šalamun, "s svojim žanrom prebije 'plafon'". Dovč vidi današnjo avantgardo bolj na socialnem področju kot provokacijsko gesto, ki pomaga, da se umetnost sploh pojavi v družbi.