Tadej Zupančič za STA: Bojim se praznega lista

V zadnjih letih so svoje novinarske prispevke v knjigi izdali že skorajda vsi, ki jih tipkajo. Bolj ali manj utemeljeno. V čem, se vam zdi, je vaše pisanje preseglo zanimanje enega dne?

Mogoče zaradi razpršenosti objav in žanrske pestrosti, saj gre za izbor kolumen, reportaž, blogovskih zapisov, vinjet ter intervjujev. Res sem tudi pisal, pišem in upam, da bom še pisal, za zelo različne časopise in revije ter publikacije, pa še blog. Moji bralci, če jim lahko tako rečem, pa se v glavnem ne pokrivajo. Kar nekaj ljudi, ki me poznajo bolj po tekstih za Sobotno prilogo Dela, mi je reklo, da so bili presenečeni, kaj vse da sem pisal za Modno Jano, oziroma zdaj Modno, in obratno. Ti, ki me poznajo predvsem kot blogerja, sicer vedo, da sem pisal za Razglede, vendar pa niso vedeli, kaj sem pisal. Predvsem mlajši blogerski in novinarski kolegi so namreč odraščali v "svetu brez Razgledov", to pa nikoli ni prav v redu. Res pa je seveda tudi, da določena publicistična kilometrina vpliva na perspektivo, iz katere se lotiš stvari.

V tekstih sami sebe pogosto opišete kot "zalezovalca", zdi se, da vas ljudje in posamezni dogodki prav "obsesivno" zanimajo, fascinirajo, toda da hkrati vedno obdržite tudi neko, mestoma ironično, distanco. Načrtno sledite tej metodi? Pa če pišete o Tonyju Blairu, Henryju Kissingerju, Haroldu Bloomu ali Grace Jones. Dogodek s slednjo je sploh zabaven, kako ste ji pomagali z odra...

V bistvu sploh ne gre za kakšno posebno metodo, se bojim. Gre za okoliščine, v katerih se določene stvari zgodijo. Res pa je, da se včasih kaj zgodi popolnoma nepričakovano. Recimo moje "srečanje" z Grace Jones je bilo kup naključij. Gospod, ki je sedel v prvi vrsti in od katerega je Jonesova očitno pričakovala, da ji bo na koncertu pomagal z odra, sploh ni odreagiral, mene pa je kar odneslo pokonci, ko je bilo jasno, kaj hoče. In potem še tisti ples na odru. Če te Grace Jones povabi na oder, potem pač ne rečeš ne. Drugo pa je, kaj potem iz vsega tega narediš. To pa je res stvar sloga. Distanco je zelo dobro obdržati, bolj kot za ironijo pa, upam, gre za avtoironijo. Na koncu koncev res ne gre za zgodovinske dogodke, ne gre za trenutke, ki so pretresli, šokirali ali frapirali svet, ampak bolj za vinjete o življenju v velemestu. Narava se boji praznine, pravijo, jaz pa se malo bojim praznega lista papirja, kot se je včasih reklo.

Če sva že ravno pri listih, ekranih. Glede na to, da spremljate tako slovenske kot britanske medije, kakšne razlike opažate?

Vse se spreminja, tako v Britaniji kot v Sloveniji. Spreminja se predvsem način sprejemanja informacij. Ampak hecno, vedno se govori o distribuciji informacij, skoraj nikoli pa o njihovi kakovosti. Zanimivo, ne? Kot da bi hoteli dokazati, da lahko s samo poplavo medijev in distribucijskih platform prikrijejo Ahilovo peto tega, čemur se pravi "četrta veja oblasti": namreč pogosto vprašljive kakovosti končnega izdelka, torej informacije.

Iz Britanije ne prihajajo nič kaj prijetne informacije o zaprtjih nekaterih legendarnih londonskih klubov. So res za vse krive olimpijske igre leta 2012? In kaj pravzaprav počne civilna družba?

Olimpijada je samo nekakšen koristen izgovor, da. Še bolj ključna, vsaj za središče Londona, je namreč gradnja hitre železnice Crossrail, ki bo povezala globoka predmestja vzhoda in zahoda. Z enim samim dobro merjenim udarcem so recimo porušili koncertno dvorano Astoria in klub Ghetto - tako se mu je reklo na koncu - na vogalu Charing Cross Roada in Oxford Streeta in tako London dobesedno oropali dveh najzanimivejših, čudovitih lokalov. Seveda so ljudje protestirali, podpisovali smo peticije, prejšnji župan je obljubljal "novo Astorio", ampak ko pride do "prisilne razlastitve nepremičnega premoženja", se ta enostavno zgodi. Nasprotniki olimpijskih iger trdijo, da so zaradi njih uničili velik kos vzhodnega Londona, vendar pa je res, da so začeli vlagati v izjemno reven kos mesta, kamor bi vlagatelji verjetno sami od sebe prišli čez kakšnih 20 let. To je pospešek, vprašanje pa je, kakšna bo v resnici "dediščina" iger, o kateri imajo vsi zelo polna usta.

Se vam zdi, da za Soho še vedno velja, da se spreminja hitreje kot druga londonska okrožja? Je Soho še vedno "vaša lokacija"?

London se je v zadnjih 19 letih izjemno spremenil. Če je po eni strani postal bolj odprto, strpno mesto, pa je po drugi tudi bolj agresivno, kričeče in kričavo. Deli mesta, ki še pred 15 leti niso bili zanimivi, so naenkrat postali zanimivi ne samo za nepremičninske agente in špekulante, ampak tudi za vse druge. Dva dobra primera sta Hoxton in Dalston, oba v vzhodnem Londonu. Hoxton je bil na začetku 90. let, ko sem vsako nedeljo zvečer hodil v en tamkajšnji klub, res deprimirana in nevarna četrt. Samo nekaj let kasneje se je začela preobrazba Hoxtona, mladim umetnikom in drugim kreativcem, predvsem modnim kreatorjem, ki so tam začeli najemati studie, ki so bili izjemno poceni, pa je počasi začel slediti res velik denar, kot se reče: četrt je postajala vedno bolj gentrificirana in dražja in je, zanimivo, postala dobesedno parodija same sebe. Ko so prav na tistem nekoč nevarnem Hoxton Square odprli še supergalerijo White Cube, pa je bilo res vsega konec.

Ampak vmes se je že spet vse spremenilo...?

Da, kreativci, ponovno predvsem modni kreatorji, so medtem že dvignili sidra in se preselili proti severu, v Dalston, ki je bil v 90. letih le križišče. Soho se seveda prav tako spreminja. Malo stagnira, potem pa zopet postane zanimiv. Meni se Soho še vedno zdi najbolj zanimiv zjutraj in dopoldne, ko v njem vlada neverjeten mir. V bistvu se ne spominjam, kdaj sem tam nazadnje bil v petek ali soboto zvečer, ko je celotni West End kakšnih pet ali šest krogov pekla skupaj, Soho pa še kakšen več. Gnečo in kričanje zelo težko prenašam.

Zapisali ste, da so bili leta 1982 Velika Britanija za vas Joy Divison, Oscar Wilde, Margaret Thatcher, mladi David Bowie, James Bond in drugi, nikakor pa ne Peter Pan in Virginia Woolf. To z Woolfovo me je kar malo prizadelo. Se je tekom let že uvrstila na seznam?

(smeh) Seveda. Zdi se mi, da je šlo bolj za najstniški "afengunc" kot za karkoli drugega. Takrat sem predsodke zbiral kot značke in bil nanje, kot se za najstnika spodobi, tudi zelo ponosen. Petra Pana, recimo, sem popolnoma napačno razumel, ker sem preveč pozornosti posvečal Zvončici, ki mi je šla, preprosto rečeno, na živce. Od Woolfove pa sem do takrat prebral samo Gospo Dalloway, ki je izšla v Sto romanih. Šlo je, po mojem, za čisto osebne stvari in za to, da me je samomor Septimusa Warrena Smitha res prizadel. Je pa res, da je stvari zelo lahko posploševati. Od posploševanja do besnega sovraštva pa je zelo kratek korak. Romana Woolfove K svetilniku in Orlando sta, jasno, čisto v redu. Je pa res, da sem podobno strastno... ne, ne sovražil... strastno ne maral... tudi Hesseja in Saint-Exuperyja, ki pa ju še vedno ne maram. Ampak tudi ta dva manj strastno kot včasih. Mogoče se mehčam.

Kaj pa je Velika Britanija in predvsem London za vas leta 2010?

Zelo neizčrpen rudnik gradiva in tem za pisanje, vendar tudi frustracij.

Glede na to, da res veliko stavite na glasbo, ali ljudi sodite tudi po njihovem glasbenem okusu?

Na kratko: v bistvu ne. Na dolgo pa: dolgo sem potreboval, da sam sebe nisem ocenjeval po svojem lastnem glasbenem okusu. Vedno mi je bilo malo nerodno, ko sem komu, popolnoma začudenemu, moral razlagati, zakaj mi je všeč prav ta pesem in ne kakšna druga. Zdaj je malo lažje. Vsaj nerodno mi ni.

Kakšen je vaš odnos do kraljeve družine, jo ocenjujete kot anahronizem?

Ko so iz Clarence Housea, rezidence prestolonaslednika princa Charlesa, sporočili - tako konvencionalno, pisno, kot tudi po Twitterju, grozno, ne? -, da se je njegov starejši sin zaročil z neplemkinjo Kate Middleton, me je res najbolj presenetil stavek v Evening Standardu o tem, kako da bo kraljica svojemu vnuku ponudila vojvodino, njegova nova žena bo tako postala vojvodinja, ko bo Charles postal kralj, bo William, kot prestolonaslednik, pač postal valižanski princ, njegova žena pa valižanska princesa in ko bo postal kralj, bo njegova žena kraljica Katarina. Kot da bi se šli kakšen zelo čuden Monopoly s plemiškimi naslovi - in to na začetku 21. stoletja. Bom ponovil: na začetku 21. stoletja. Seveda jima lahko kot vsakemu paru, ki se odloči za poroko ali civilno partnerstvo ali kakršnokoli drugačno obliko skupnega življenja, lahko zaželimo srečo, vendar pa - resnici na ljubo - nič večje in nič manjše kot komurkoli drugemu.