Simpozij z različnimi "poziturami" Grafenauerjevega ustvarjanja

Grafenauer je bil pred referati poleg knjige, ki jo je izdala Študentska založba, deležen še enega presenečenja. Umetnostni zgodovinar Milček Komelj mu je podaril svoj spominski zbornik o njem. Delo Križeva sedmica Nika Grafenauerja je izdalo Slovensko društvo likovnih kritikov.

Aleš Šteger, urednik Študentske založbe, ki je pripravila simpozij, je v uvodnem nagovoru napovedal "poziture" - izraz si je izposodil pri Grafenauerju - književnikovega ustvarjalnega opusa, ki pooseblja njegovih 40 let v vseh estetskih premenah. Kljub diskontinuiteti pesniškega opusa, ki ji je botroval velik časovni zamik med zbirkami, Grafenauerjeva pesniška govorica ohranja enotno pisavo, je prepričan Šteger, ki je vodil simpozij. S simpozijem po besedah Štegra vračajo dolg slovenski literarni zgodovini, ki do sedaj še ni prevrednotila Grafenauerjevega pesniškega opusa.

Pesnik, prevajalec, esejist in sedanji urednik Nove revije Brane Senegačnik je v referatu spregovoril o svojem občutenju Grafenauerjeve pesniške zbirke Nočitve, ki je izšla leta 2005. Dejal je, da ga je ob branju zeblo. Poudaril je, da ni hotel podati prereza njegove poezije. To počne literarna kritika, kar meni, da je sicer običajen in neobhoden posel, pa vendar "to ni življenje poezije". Da lahko bralec v poeziji "sprejme zgodbo o skrivnosti vsega kar je", mora, tako Senegačnik, "poeziji posoditi svoje lastno telo oz. kožo, da lahko na njej pusti odtise".

V Grafenauerjevi poeziji je po Senegačnikovem mnenju otipljivo navzoča človekova vsakdanjost, ki pa ne sestopi v banalnost, pač pa sprejme realistično "odčaranost" sveta. Avtor se večkrat spusti, vendar je ta spust pravzaprav vzpon, ki ga Senegačnik pojasnjuje s pesnikovim "sestopom k samemu sebi in v njegovem sprejetju lastne prigodnosti in človečnosti". Referat je Senegačnik sklenil z razlago njegovega naslova, ki prizorišče dogajanja, ki je tu, napotuje onkraj, s čemer bralca sili, da je vedno na poti.

Filozof Dean Komel se je referatu, ki ga je naslovil "Da pesniki veliko lažejo..." spraševal, kako razumeti pesniško laž. Pesniška govorica namreč v filozofskem pogledu zgolj spominja na resničnost in ne podaja resničnosti same. Pesnik, kot so verjeli že v antiki, ne prinaša okrog drugih, pač pa sam sebe. Pesništva namreč v antiki niso pripisovali pesniškemu čutu pač pa božjemu navdihu, ki je pesniku vzel razum in po njem spregovoril kot nekakšen božji tolmač. Poezija po Komelovih besedah v spominskost privabi pozabljenje, zato filozof razume poezijo kot azil, kamor človek zaide, da si olajša spomin.

Po besedah pisatelja, pesnika in scenarista Dušana Šarotarja so poetične podobe samonikle in niso odsev preteklosti. "Nihče ne ve, v kateri globini se rodi neka podoba", je prepričan Šarotar. Poudaril je vlogo duše v Grafenauerjevi poeziji in dodal, da se duša najlažje izraža skozi poezijo in slikarstvo, zato je pesnik zanj "samotni opazovalec v galeriji besed."

Omenjenim referatom so popoldan sledili še referati literarne zgodovinarke Milene Mileve Blažič, Milčka Komelja, pisateljice Ifigenije Simonović, pesnika Iva Svetine, prevajalke in urednice Barbare Pogačnik in literarnega kritika Aljoše Harlamova.