misliIonescova Plešasta pevka premierno v Šentjakobskem gledališču
Ljubljana, 26. novembra - Šentjakobsko gledališče Ljubljana bo premierno uprizorilo Plešasto pevko, slavno igro Eugena Ionesca, ki je utemeljila dramatiko absurda in močno zaznamovala gledališče druge polovice 20. stoletja. Režiral jo je Dejan Spasić, ki je v igralsko zasedbo angažiral dolgoletne člane gledališča. Premiera bo v soboto, 27. novembra, ob 19.30.
Ionescovo prvo in še danes najuspešnejše delo je druga premiera Šentjakobskega gledališča v tej sezoni, izbrali pa so si ga ravno v letu, ko mineva 60 let od njegove prve izvedbe v Franciji.
Spasić je k Plešasti pevki v prevodu Srečka Fišerja skupaj z ostalima članoma ustvarjalne ekipe, scenografom Luko Martinom Škofom in kostumografinjo Nino Holc, pristopil na realističen način. Želeli so jo postaviti klasično, pri tem so vztrajali na statiki, tišinah, času, je povedal na današnji novinarski predstavitvi.
Čeprav je bilo besedilo, ki govori o izpraznjenosti odnosov in odtujenosti, opredeljeno kot kritika meščanstva, natančneje angleškega meščanstva, ga niso postavili v določeno okolje, temveč so brez umeščanja v katerikoli čas in prostor skušali ostati znotraj univerzalnosti. Po Spasićevem mnenju drama s svojim poenostavljenim, zbanaliziranim, napihnjenim in grotesknim svetom ponuja dovolj prostora tako za komiko kot za razmislek.
Ker je skušal slediti tekstu in znotraj igralskega korpusa najti ljudi tiste starosti, ki jih zahteva, se je režiser odločil za "malo bolj zrelo" zasedbo. Nastopili bodo Miha Zrimšek, Tatjana Žagar, Janez Vlaj, Mojca Lavrič, Anamarija Štukelj Cusma in Dragan Remškar, za katerimi je, kot je dejal Spasić, mesec dni napornih vaj.
Zrimšek je odločitev, da so "nekoliko starejši" člani Šentjakobskega gledališča delali z mlajšim režiserjem, označil za dobro pogruntavščino, ker je s seboj prinesel kopico energije, ki jo njim mogoče že manjka. Plešasta pevka se mu je na začetku zdela tuja, dokler ni dojel, da je Ionesco z njo pravzaprav nastavil zrcalo človeškim odnosom, konverzaciji, čustvovanju in emocionalnemu dojemanju drug drugega.
Pri tem je okrcal mačehovski odnos mesta do tega najstarejšega slovenskega ljubiteljskega gledališča, ki je tik pred praznovanjem 90-letnice. Ob finančnih težavah se namreč srečujejo tudi s prostorskimi omejitvami, saj si morajo oder deliti z Lutkovnim gledališčem Ljubljana oziroma Dramskim odrom za mlade. "Človeku se zdi, kot da mesto nima nobenega občutka do tega, da nekdo nekaj dela zastonj, zgolj iz ljubezni," je dejal Remškar, ki se boji, da jih bodo - tako kot to opisuje basen Jež in lisica - počasi izrinili iz Mestnega doma.