Debatni kavarni na knjižnem sejmu o ovirah malih založb in vprašanju knjižnih subvencij

Debaterji so se strinjali, da razmere na trgu za male založbe nikoli niso bile rožnate. Odgovorni urednik zbirke Krt Založbe Krtina Zdravko Kobe je opisal trenutno stanje kot povprečno in pozdravil večletno programsko financiranje Javne agencije za knjigo (JAK). Če bi te založbe delovale po načelih profita, jih ne bi bilo več, zato si pogosto bolj kot z javnimi razpisi pomagajo s prostovoljnim delom, je dodal. Plačilo pa je pogosto na ravni Mure in Vegrada.

Po njegovem mnenju lahko potegnemo vzporednice med založniškim in obrtniškim delom, kar pomeni, da bi delo moralo zadostiti določenim standardom. Temu pa ni vedno tako, bolj kot zaradi samih rokov, tako Kobe, tudi zaradi nemožnosti zadostne uredniške in terminološke podpore prevajalcem. "Ni se težko držati rokov, težko je v roku narediti dobro knjigo", je povzel poanto.

Po besedah glavne urednice založbe Studia Humanitatis in letošnje Schwentnerjeve nagrajenke za življenjsko delo Nede Pagon se godi založbam humanistike in družboslovja malo boljše takrat, ko ima oblast slabo vest. "Tako je bilo konec 80. let, zato da ne bi bili še bolj kritični, zdaj pa jim je vseeno," pravi. Strinja se s Kobetom o nujnosti strokovnih pregledov prevodnih del. Pagonova zavzema stališče, da se je obrti prevajanja potrebno izučiti s podporo urednikov, "ker stroki dolgujemo terminologijo".

Odgovorni urednik in v.d. direktorja Založbe Sophia Matjaž Šprajc je navedel situacijo, ko je bilo delo v izdajo knjige že vloženo, potem pa se je zaradi težav s prevajalcem izkazalo, da je potrebno nadaljnje delo. A rok Javne agencije za knjigo jih je prisilil, da so agenciji vrnili sredstva.

Debaterji so se strinjali, da so male založbe kadrovsko podhranjene in odvisne od pogodbenih sodelavcev. Problem se pojavi s pogodbenimi prevajalci, pravi Pagonova, ker ti potrebujejo vsaj tri avtorske pole na mesec, da preživijo. Zato se angažirajo pri več založbah in kakovost prevodov pade. Debaterji so odprli še temi nujnosti revidiranih izdaj prevodnih del, ki bi sledile razvoju strokovne terminologije, in pomembnost medijske prepoznavnosti založb, ki izdajajo izvirno in prevodno humanistiko ter družboslovje. Predstavili so tudi idejo o osrednjem distribucijske centru, ki bi zniževal stroške založb.

Druga debatna kavarna se je osrediščila okoli vprašanja knjižnih subvencij. Debaterji so se strinjali, da so subvencije potrebne. Publicist, urednik in direktor založbe UMco Samo Rugelj je povedal, da je njegovo osnovno izhodišče, da je vložen denar v knjigo, dobro vložen denar. Njegova najnovejša monografija Za vsako besedo cekin? je nastala z namenom dvigniti raven založništva v Sloveniji. Predlagal je, da bi knjige morali plasirati po revijah, ki so javno sofinancirane in da bi si založbe pri prodaji lahko pomagale z bazami kupcev.

Pisatelj in direktor Založbe Litera Orlando Uršič je povedal, da se je z ustanovitvijo JAK marsikaj spremenilo na bolje. Knjige ne bi izhajale, če ne bi imeli tovrstnega sistema financiranja. Predlagal je, da bi JAK izvajal post-evalvacijo subvencioniranih knjig, da bi videli, kaj se s knjigami dogaja, kje se (ne) prodajajo.

Pisatelj in direktor JAK Slavko Pregl je dejal, da je program agencije zastavljen profesionalno in da so v najslabšem položaju avtorji, za katere je JAK uvedla minimalne postavke. Dodal je, da se bo JAK trudila, da se bodo knjige ne samo brale, temveč tudi kupovale.

Pisatelj, urednik in univerzitetni profesor Andrej Blatnik se je namuznil, da je ugotovitev o podhranjenosti odvisna od gledišča, naj bo to avtorjevo, uredniško, prevajalčevo, lektorjevo,itn. Povedal je, da so v tujini mnogi fascinirani nad situacijo knjige v Sloveniji, kjer ima javno podporo v vseh segmentih, tudi bralčevem in knjižničnem. Skeptičen je do nabavne politike knjižnic in numerične valorizacije prodaje in izposoje knjig, saj to ni ustrezno merilo. Navedel je, da se je Grumov Dogodek v mestu Gogi sprva prodal v 100 samozaloženih izvodih, danes pa je klasično dramsko delo.