V zbirki Studia litteraria deli o sodobni literarni vedi in Zoisovi korespondenci

Ivan Verč, ki poučuje ruski jezik in književnost na Visoki šoli modernih jezikov za tolmače in prevajalce v Trstu in je med drugim avtor monografskih študij o Dostojevskem in Pilnjaku, se v tokratnem delu posveča sodobni literarni vedi. Kot je dejal na predstavitvi dela, se v zadnjih letih sprašuje, kako bi študentom predstavil literaturo, da bi jo spojil z njihovim realnim življenjem. Opaža veliko nerazumevanje odnosa med besedo in svetom oz. nezmožnost njunega razlikovanja. Dejal je, da so mladim v Italiji blizu "pubertetniški romani Federica Mocce" - to je tudi naslov poglavja v knjigi - v katerih avtor zavestno poenostavlja besedišče, kar se kaže v tem, da leksem skoraj ne presega prvega slovarskega pomena.

Literatura po Verčevih besedah ponuja predstavo, ki se bralcu vrača kot realnost. Nekoč je to vlogo imela predvsem beseda, danes pa v tej funkciji nastopajo tudi drugi mediji, kot sta denimo film in video. Kljub temu se, tako Verč, od realizma dalje, "zavedamo, da živimo v reprezentaciji". Realizem, ki mu je - predvsem ruskemu - namenil precejšnji del knjige, "je bil prepričan, da se je svet popisljiv, kar je ovrgla že avantgarda", je dejal. Od avantgarde dalje "je jezik stvarnost sama po sebi", s čemer se tehtnica od opisovanja sveta prevesi na stran jezika.

Vidmarjeva knjiga Zoisova literarna republika obravnava vlogo korespondence barona Žige Zoisa v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Literarna republika predstavlja razsvetljensko ideologijo in svetovljansko naravnanost Zoisove pisemske mreže, ki je združevala intelektualce slovenskih in drugih slovanskih dežel, je pojasnil avtor.

Zoisova korespondenca v glavnem pripada razsvetljenski epistolografiji, kar se kaže v sproščenem izražanju. Pisma so realna in osebna, imajo pa tudi nekatere elemente javnega pisma. V njih se zrcali širjenje filozofskih idej, imajo pa tudi literarno vrednost, ki jim jo daje slogovna umetelnost. Pisma v začetku 19. stoletja niso bila le pomožno sredstvo, pač pa so, kot je pojasnil Vidmar, predstavljala enakovreden komunikacijski kanal.

Vidmar je opozoril še na korespondenco med Zoisom in Jernejem Kopitarjem, ki sta razvijala zgodovinsko in ideološko podlago za narodni preporod Slovencev in Slovanov. Zois je Kopitarja vzpodbujal k dokazovanju karantanske teorije, ki jo je Kopitar pozneje nadgradil s tezo o panonskem izvoru stare cerkvene slovanščine. Oba sta si prizadevala za ustanovitev Ilirskega kraljestva pod avstrijsko krono s prestolnico v Ljubljani.