Vesna Lemaić: Brez ideje je pisanje le estetsko masturbiranje

Napisali ste zbirko kratkih zgodb Popularne zgodbe, ki je bila večkrat nagrajena. Kako gledate na literarne nagrade in na pozornost, ki vam jo namenjajo mediji?

Bistveno je, da pišeš. To je jedro, vse ostalo sledi. Literarne nagrade te osvetlijo, zato se proda več tvojih knjig. Nagrade ti omogočijo tudi prijavljanje na literarne štipendije. Toda brez pisanja vsega tega ni. Medijska pozornost pa te naredi bolj resničnega za druge. Toda tudi če nagrad in medijske pozornosti ni, nikoli ne pišeš v prazno.

Se čutite povezani z domačo literarno sceno, s kakim literarnim krogom ali dogajanje raje opazujete z distance?

Gotovo sem navezana na ljudi, ki so z mano obiskovali delavnico kreativnega pisanja Lud Literatura. Toda o nas bi težko govorila kot o literarnem krogu s skupnim manifestom. Opazovanje z distance človeka oddaljuje od vpletenosti v dogajanje, zaradi tega morda mirneje spiš, toda nekega dne se zbudiš mrzel in neobčutljiv. Distanco pa je gotovo zdravo vzpostaviti v primerih, katerih domet sta obrekovanje in povzpetništvo.

Odlagališče je vaš romaneskni prvenec, ki temelji na kratki zgodbi z istim naslovom. Kako se je proces pisanja romana razlikoval od pisanja kratkih zgodb?

Če se osredotočim na tehnično plat, sem se pri pisanju romana dosti ukvarjala z organizacijo snovi, medtem ko pisanje kratke zgodbe zahteva večjo jedrnatost in pomenski naboj stavkov.

Kakšno je po vašem mnenju razmerje med nadarjenostjo, dobro idejo, vajo in poznavanjem literarnih zakonitosti?

Nadarjenost je zelo pomembna, ampak brez ideje, kaj hočeš povedati, se vse skupaj spremeni v estetsko masturbiranje. Vajo pa si predstavljam kot zmes branja, pisanja, popravljanja, premisleka in še enkrat pisanja.

Ko ste pisali Odlagališče, ste se oprli na predavanje kiberfeministke Marie Perez o poti izdelka, proizvedenega v državah v razvoju, ki je potrošen v razvitem svetu, potem pa se spet vrne na odlagališča v te prve države. Preden ste se lotili romana, ste opravili tudi raziskavo o odlagališčih, ki se nahajajo v afriških in azijskih državah. Kaj ste ugotovili?

To je bila začetna ideja, ki je sprožila roman. Tovor z zavrženimi elektronskimi izdelki iz Evrope in ZDA v zabojnikih pripluje do afriških in azijskih pristanišč. Tovor spremlja dopis, da zabojniki vsebujejo najrazličnejše blago. S korupcijo gre vse zelo lahko skozi. To je najcenejši način, kako se znebiti odpada, stroški se znižajo za desetkrat, toda je tudi najbolj tvegan. Na elektronskih odlagališčih prihaja do hudih zastrupitev s težkimi kovinami, poškodb živčnega in hormonskega sistema, bolezni ledvic, pljučnega raka... Postopki razgradnje elektronskih delov aparatov, kot sta sežiganje plastike in raztapljanje s kislinami, so brez vsakršne zaščite zelo nevarni. Poleg tega je vpliv deponij na okolje katastrofalen. Kljub konvencijam se ilegalna trgovina z elektronskim odpadom odvija dalje. Razmišljala sem tudi o tem, da bi napisala trilogijo, v kateri bi prvi roman obravnaval proizvodnjo, drugi potrošnjo, zadnji del pa bi bil pravkar objavljeno Odlagališče.

V krogotoku proizvodnje, potrošnje in razgradnje produktov je v ospredju potrošnja. Imate idejo, kako bi potrošili manj, da bi tudi manj odlagali?

Brez enega segmenta ne bi bilo drugega. Danes že delujejo podjetja, ki rabljene elektronske izdelke jemljejo nazaj ter jih spet vključijo v cikel proizvodnje. Lastne navade je težko spreminjati. Naj ponazorim s primerom. Superge priljubljene znamke, za katero sem vedela, da za njo stoji proizvodnja na nečloveškem izkoriščanju delovne sile, sem vseeno kupila. Proizvajalec je dobro poskrbel za to, da je z videzom superg nagovoril mojo nečimrnost, trgovec pa se mi je približal z znižano ceno 35 evrov. Zgolj vedenje ni dovolj.

Liki v Odlagališču so tri ženske, ki se spopadejo z vrhovno zlo instanco v podobi penisa. V nedavni recenziji vašega romana je bilo oblikovanje moških likov tarča očitka, da gre za ceneni feminizem.

Torej, v romanu ima stvor penis. Seveda tukaj ne gre zgolj za moški spolni ud. Ampak naj najprej ponazorim s primerom. Spomnimo se naslovnice skupine Strelnikoff, na kateri so Jezusa zamenjali s podgano, in s tem sprožili javno ogorčenje in razžalili verska čustva. Na isti način kot Kristus za krščanstvo, je falus sveti simbol patriarhata. In če falus postaviš na nečastno oziroma "napačno" mesto... Takšen simbol je nedotakljiv in do njega je treba gojiti strahospoštovanje. Seveda imam do takih svetih simbolov povsem odklonilen odnos in s to gesto mi je v romanu uspelo dregniti prav tja, kamor ne bi smela, v to vsemogočno pozicijo. Prav to me navaja, navkljub burnim odzivom, da sem na pravi poti. Zlorabila sem penis.

Nastal je roman, ki je večplastno angažiran. Kateri so po vašem mnenju še tisti nedotakljivi simboli, ki kličejo po angažirani in prevratni obravnavi?

Demokracija in domoljubje s celima nizoma simbolov, gest in fraz sta gotovo med najbolj navdihujočimi temami za kritično literarno obdelavo.

Od najstniških let ste pod močnim vplivom ameriške kulturne produkcije. Kaj od ameriške produkcije vas je v zadnjem času navdušilo?

Razkritje ameriške tajne produkcije, diplomatskih depeš.

Katere slovenske in svetovne avtorje berete? Kdo vam je blizu?

Od slovenskih pisateljica Mirana Likar Bajželj in pesnica Petra Zupančič, od tujih pa Aravind Adiga, Vladimir Arsenijević in Monique Truong.

Pa še to. Zgodba in podobe Odlagališča so zelo filmične. Mislite, da bi se po romanu lahko posnel še film?

Da, 3D! To bi bilo res super!