Renata Salecl za STA: Brez humanistike se življenje zvede na mehansko reprodukcijo sistema

Predavate v ZDA, Veliki Britaniji in Sloveniji. Kako se v teh državah razlikuje raziskovalno in pedagoško delo?

Na dobrih univerzah v ZDA je zavezanost študentov študiju zelo velika. Kažejo veliko zanimanje in tudi velik strah. Ne predstavljajo si, recimo, da bi izgubili letnik. Od profesorjev zahtevajo več, kot ti ponudijo na predavanjih, zahtevajo dodatno literaturo. Dejansko je zaveza k študiju večja. Pogosto je motivirana s tem, da se študenti za študij zelo zadolžijo. Strah pred tem, ali bodo finančno zmogli študij, je izjemen. Seveda je to do neke mere eden izmed motivatorjev. Tudi tekmovalnosti je, v širši družbi, veliko. V Veliki Britaniji je bila podobna situacija kot v Sloveniji, dokler ni prišlo do povišanja šolnin. Obstaja pa malo bolj lagoden odnos do študija. Toda profesorji v Veliki Britaniji so zelo obremenjeni z birokratskimi obveznostmi, v primerjavi z ameriškimi kolegi delajo veliko več. Veliko časa izgubljajo na sestankih. V Sloveniji delujem predvsem kot raziskovalka. Mislim, da smo nekje vmes, občasno smo zelo vpeti v pisanje poročil in sestankovanje. Sama poskušam hkrati ohranjati možnost za raziskovalno delo. Ne moreš raziskovati in pisati, če nimaš vsaj malo prostega časa. Če imaš dan razcepljen med sestanki, se ne moreš koncentrirati na idejo ter zavzeti distance do vsakodnevnih birokratskih opravil.

Nedavno ste prejeli naziv znanstvenice leta, ki ga podeljuje revija Jana. Kako ocenjujete položaj družboslovja in humanistike v Sloveniji?

Problem je, da so bila ta področja v zadnjih letih precej potisnjena vstran. Tudi financiranje je bilo omejeno. Istočasno se poskuša mehanizme ocenjevanja naravoslovnih znanosti preslikati v družboslovje. Toda teh mehanizmov se ne da preslikati neposredno, ker ima v naravoslovju lahko veliko večjo težo objava članka v ugledni reviji, kot pa izdaja knjige. Na področju prava je v ZDA bolj pomembno objaviti članek v vodilni pravni reviji, kot pa napisati mnogo knjig. V Veliki Britaniji je drugače, tam je izdaja knjige zelo cenjena, enako v Franciji. Toda v tujini je vse bolj očitno, da prihaja do izključevanja humanističnih in družboslovnih vsebin iz poučevanja na univerzah. V Veliki Britaniji, recimo, trenutno vlada gonja proti tovrstnim študijskim smerem, umikajo financiranje in ukinjajo oddelke.

Nekaj ima s tem gotovo opraviti tudi finančna kriza.

Da, obstaja iluzija, da je v času ekonomske krize potrebno denar usmeriti v tehnične vede, da bomo imeli takoj nova delovna mesta in nove izume. Pomembna je refleksija situacije, kajti kvaliteta življenja se človeku izboljša, če je izobražen na humanističnem področju, če zna jezike, če zna brati literaturo, če pozna zgodovino in umetnost. To je nadgradnja, ki omogoča boljšo refleksijo situacije. Če se ukinja te vsebine, se z življenje zvede na mehansko reprodukcijo sistema. Ogromno se naučimo iz literature. Pri branju starih romanov lahko analiziramo družinske in družbene odnose. Te vsebine na žalost postajajo vedno bolj izrinjene. Bojim se, da prihaja do splošnega poneumljanja. Že v socializmu je vladala blazna želja narediti izobraževanje uporabno, da je potrebno takoj izobraževati ljudi za poklic. Navadno pa smo dobili "fahidiote", ki se ne znajdejo, ko se situacija rahlo spremeni.

V monografskem prvencu Disciplina kot pogoj svobode leta 1991 pišete, da z navidezno odsotnostjo avtoritet, ki jo propagirata že družinska in šolska vzgoja, pride do večjega ponotranjenja prepovedi, ki si jih subjekti naložijo tako rekoč prostovoljno. Kako se izraža ta sprememba avtoritete?

Če pogledamo naš odnos do telesa, je poln prepovedi. Recimo, kaj smeš jesti in česa ne, kako se moraš gibati. Celo če se lotiš hobija ali športa, že obstaja kopica nasvetov. A tudi posameznik si nenehno postavlja prepovedi. Vse pogostejši je občutek, da je posameznik na neki točki neuspešen, da ne obvladuje življenja, čustev, telesa, vsega tega, kar je današnja ideologija pričela slikati kot nekaj, kar lahko racionalno obvladuje. Tu je prišlo do spremembe našega odnosa do tradicionalnih avtoritet, kar ni nujno slabo. Namesto identifikacij s tradicionalnimi avtoritetami, kot so recimo starši, učitelji, državni in tudi cerkveni voditelji, je na eni strani prišlo do tega, da že te avtoritete niso več avtoritete v klasičnem smislu. Starši dvomijo vase, ne želijo biti več patriarhalni tip avtoritete. Tudi pri posamezniku je prišlo do spremembe identifikacije, do dvoma. In istočasno do vznika cele vrste novih avtoritet, ki se ne predstavljajo kot avtoritete, a dejansko so, kot razni "coachi", svetovalci za imidž, za medijsko nastopanje, raznovrstni terapevti, ki naj bi vodili posameznika k samouresničitvi. Te osebe so postale močne avtoritete, sploh če upoštevamo izjemno popularnost svetovalne literature. Posameznik je na eni strani razumljen kot svoboden, a je te svobode dejansko manj, ker nenehno sledi medijskim predstavam o tem, kakšno življenje naj bi si oblikoval.

Kaj pa je z navidezno svobodo, to, ki se odraža v razmahu spletnih socialnih omrežij?

Dogaja se, da veliko spletnih socialnih omrežij daje iluzijo povezanosti. Na Facebooku imaš veliko prijateljev, v realnosti pa si osamljen. Prišlo je do tega, da ima določena skupina mladih težave v vsakdanji dnevni komunikaciji, nima pa jih v virtualni. Kar spet ni nujno slabo, ker je virtualna komunikacija lahko v veliko oporo. Zmanjša občutek izolacije, a hkrati lahko ustvarja izjemne iluzije o povezanosti.

Kadar je neka ideja deležna posebnega poveličevanja, je potrebno biti glede nje posebno previden, pišete. V komunizmu se je to zgodilo z delavskimi pravicami in ideali brezrazredne družbe, danes pa to velja za idejo izbire. Kakšna je vaša kritika ideologije izbire?

Na eni strani imamo ljudje vedno manj možnosti izbire, če upoštevamo kvaliteto življenja večine ljudi. Posameznik je zveden ne samo na potrošnika kot kupca neskončnega števila objektov, ki jih običajno niti ne potrebuje, temveč tudi na potrošnika svojega lastnega življenja, telesa, staranja, zdravja, čustev in odnosov. Prihaja do iluzije o vsemoči posameznika, ki da lahko obvlada sebe in racionalno izbira idealno smer življenja in idealne potrošne objekte. Hkrati prihaja do izjemnega občutka tesnobe, krivde, nemoči, neuspešnosti, ker imamo nenehno občutek, da nismo pravilno izbrali.

Da, o tem pišete v knjigi Izbira...

Moja knjiga poskuša pokazati, da se izbire pogosto dogajajo na nezavedni ravni, da so izsiljene in nemogoče. Izbiramo s predpostavko, kaj naj bi bila družbeno sprejemljiva izbira, razmišljamo, kaj bi drugi izbrali. Že v restavraciji, ko naročamo obrok, navadno vprašamo drugega, kaj bo izbral. Ena od zagat pri izbiri je, da se ljudje težko soočamo z dejstvom, da je izbira povezana z izgubo. Izbira pa je na paradoksen način ključna za razumevanje posameznika - od novoveške filozofije naprej pa tudi v ideji demokracije - kot tistega, ki ima določeno polje svobode. Svoboda je lahko tudi veliko breme. Zato je Soren Kierkegaard dejal, da nam svoboda povzroča izjemno tesnobo, Jean-Paul Sartre pa, da je svoboda, ko stojiš pred prepadom in je na tebi, ali se boš pognal čez rob ali ne. Zato se mi zdi ideja izbire, ki jo idealizira kulturni kapitalizem, nevarna.

Torej, kje tiči največja nevarost?

Da nam preprečuje pogled na družbo, ker nenehno obrača pogled in kritiko na nas same. Če izgubimo službo, krivimo sebe. Onemogoča organizacijo ljudi v družbeno kritiko, ker individualizira posameznika, hkrati pa povečuje občutke krivde. Povečuje se iluzija, da imamo moč predvidevati in nadzorovati vse dimenzije življenja, da se imamo moč izogniti nepredvidljivemu, tveganju, navsezadnje tudi smrti. Pozabljamo, da je naša psiha precej bolj zapletena, saj veliko izbir naredimo na nezavedni ravni. Še vedno pa jih naredimo. Opiram se na Freuda, ki pravi, da je posameznik avtor svojih lastnih travm, odgovorov na družinsko, družbeno in tudi biološko situacijo. Nismo preddoločeni, temveč smo avtorji svojih lastnih simptomov. S tem imamo moč za spremembo.

V knjigi Izbira pišete tudi, da k terapevtom prihajajo ljudje s seznamom uspehov in dosežkov, hkrati pa občutijo neizmerno praznino.

Vsako obdobje v zgodovini je imelo drugo idejo o dobrem življenju. V antiki je bil heroizem ideja dobrega življenja, Immanuel Kant je imel idejo slediti svoji dolžnosti, utilitarizem je imel idejo minimalizirati bolečino in maksimalizirati zadovoljstvo. Danes imamo ideologijo neposrednega užitka in popolne zadovoljitve. Časopisi za ženske tu delajo izjemno škodo s pisanjem seznamov, napotkov, recimo "sedem korakov do najboljšega orgazma in krasne kariere". Vpliv medijev je zelo močan, posebej na mlade in ženske, na njihov odnos do telesa. Hkrati posameznik, ki se razume kot vsemočen, dojema področje čustev kot nekaj, kar lahko obvladuje, racionalno spreminja in manipulira. To je žalosten obrat v današnjem dojemanju čustev, saj je posameznik slikan kot nekdo, ki lahko manipulira čustva predvsem pri drugem. To je razvidno pri prodajnih uspešnicah, ki dajejo napotke za ljubezensko življenje. Večina teh napotkov govori o tem, kako narediti, da te bo drugi ljubil, kako drugega zavesti in očarati. In kako sebe zaščititi, preprečiti, da bi te drugi zapustil. Ni pa knjig o razumevanju situacije, ko ti ljubiš drugega. Drugi je dojet kot objekt, katerega željo lahko uganeš ter jo na pravilen način usmeriš nase. Ob tem, ko posamezniki prihajajo na terapije s spiskom uspehov, je potem zanimivo ugotoviti, da so to družbeno sprejemljivi uspehi. Psihoanalitičarka Susie Orbach, ki jo omenjam, ima na terapiji številne ženske v tridesetih, ki poročajo, da so končale najboljše šole, imajo najboljše službe, dobrega partnerja, a se počutijo prazne. Lahko se vprašamo, za koga so bili ti izbori narejeni, čigavo željo so poskušale uganiti in seveda, kakšna je ta praznina.

Nadalje, zakaj se v psihiatriji zdravljenje medikalizira, psihodinamski pristopi, med katerimi je tudi psihoanaliza, pa so v ozadju?

Močan je pritisk farmacevtske industrije, ki mora nenehno proizvajati nove simptome, pravzaprav je za to zanjo nujno, da lahko bolj ali manj podobna zdravila zapakira v različne škatle z različnimi imeni. Vpliv farmacevtske industrije je izjemen. Želja po dobičku prav tako. Drug problem je želja same psihiatrije, da bi se približala medicini in pokazala znanstvenost in merljivost. Na področju psihe pa seveda takšne merljivosti ni.

V Sloveniji imamo nekaj psihoanalitikov praktikov. Jih potrebujemo več?

Absolutno. Ključno je, da gre praktik tudi sam skozi analizo. To je dejansko problem, ker veliko ljudi, ki se ukvarja s psihoterapijo, ni šlo skozi svojo lastno analizo. V Sloveniji nimamo zgodovine močne prakse, nekaj posameznikov je šlo v tujino in se tam izobrazilo. Zagotovo obstaja želja in potreba.

Napisali ste tudi knjigo O tesnobi. Kakšna je povezava med strahom, tesnobo in jezo?

Običajno lahko definiramo, česa nas je strah: teme, višine, divjih psov. Pri tesnobi ne moremo jasno definirati objekta. To je vsakodnevno doživljanje tesnobe, ki je strah pred neznanim. Psihoanaliza je to malo zapletla, posebej lacanovska, ki je poudarjala, da do tesnobe in groze pride, ko se nekje pojavi objekt, ki ga ne pričakujemo. Tesnoba je lahko tudi zelo kreativna. Vsako kreativno delo gre skozi fazo tesnobe, recimo, ko sedimo pred praznim listom, praznim platnom, v tišini. Jeza se zelo hitro poveže s tesnobo, tako da predpostavimo objekt, ki nam jo povzroča, in usmerimo jezo nanj. Pride do premeščanja. Poleg jeze pri tesnobi pomaga identifikacija, če imamo občutek, da obstaja gospodar situacije, ki nima dvoma, kot recimo guruji. Rešitev za tesnobnega posameznika je lahko v tem, da poskuša raziskati, kaj je ta objekt. V ljubezenskih situacijah, ki so polne tesnobe, nam jo povzroča vprašanje, kaj smo mi za drugega. Tesnoba je nujna za vsakega posameznika, je del svobode, o kateri sem govorila, na katero smo kot subjekti obsojeni. Ni nam pa preprosto shajati z njo.

Kateri je vaš "krovni strah"?

Strah me je pred tesnobo, ki je družbeno manipulirana. Po 11. septembru je bilo v ZDA izjemno obdobje tesnobe. Navadno v takih obdobjih tesnobe obstaja velika želja poiskati krivca. Danes opažam eskalacijo tesnobe, ki je proizvedena. Že sam ton poročanja na televiziji, kot da je ob najmanjši zagati konec sveta, povzroča telesno tesnobo. Zato sploh ne gledam televizije.

Za konec, s katerimi zagatami bi se morala ukvarjati današnja politika?

Nujno je razmisliti o alternativni organizaciji družbe z manj socialnimi razlikami. To je ključno vprašanje, ker vemo, da se razlike povečujejo povsod po svetu. Socialne razlike ustvarjajo težko socialno klimo. Poleg dejstva, da je vedno več ljudi revnih ali na pragu revščine, je tudi skupina ljudi, ki ima dovolj za preživetje, vedno bolj v stiski zaradi časa, zaradi narave dela, ki zahteva izjemen angažma na delovnem mestu. Ljudje imajo nenehen strah pred izgubo delovnega mesta in osnovnih eksistenčnih pogojev. Drugo področje so klimatske spremembe, kjer se zanika, da je ogromno ekoloških problemov in zelo malo zavedanja, da si bo potrebno v prihodnosti zamisliti, kako živeti z mobilnostjo ljudi zaradi ekonomskih in ekoloških sprememb. Prihajalo bo do migracij narodov. Že zdaj vidimo, da je to izjemna travma, sploh za razviti svet.

Ki se z njo kar nekako ne zna soočiti...

Da, ključen ostaja problem, kako vključevati ljudi, posebej prebežnike, ki so na radikalni margini in brez pravic. Ni pa nujno, da bo migracija narodov potekala samo iz revnih predelov sveta v bogate. Zaradi ekoloških sprememb bo lahko prihajalo do obratne smeri migracij. Za družboslovce in politike je prišel čas distance do dnevnih katastrofalnih novic in čas za razmislek brez iskanja hitrih odgovorov.