Ivan Nedoh za STA: Vrnitev na Kvedrovo ni več aktualna

Kot dosedanji vodja arhivskega oddelka kinoteko poznate do zadnjega koluta. Kakšni so vaši občutki zdaj, ko ste se preselili na direktorski stolček?

Te izkušnje na sedanjem delovnem mestu zelo koristijo, še posebej izkušnja, da so delu predani sposobni posamezniki, ki oblikujejo temeljne dejavnosti v okviru oddelkov Slovenske kinoteke in drugi, ki pri tem pomagajo, katerih strokovno mnenje je potrebno dosledno upoštevati, pa čeprav je včasih usklajevanje lahko tudi težavno. Zaenkrat poteka vse odlično. Preddverje in dvorana Silvana Furlana na Miklošičevi 28 sta vedno bolj obiskana. Prvo zato, ker v njem sedaj domuje vse bolj prikupna Kinotečna kavarna, druga pa zato, ker je filmski program ponovno več kot odličen.

Pred dvema letoma ste se spraševali, ali se bo arhivski oddelek Slovenske kinoteke sčasoma vrnil na Kvedrovo 9. Lahko kaj več poveste o tej investiciji, ki je bila v času načrtovanja, v začetku tisočletja, težka 800 milijonov tolarjev in ki naj bi dolgoročno rešila vprašanje poslovnih in arhivskih prostorov za Slovensko kinoteko in Filmski sklad RS?

Največja in najpomembnejša naloga iz resolucije Nacionalnega programa za kulturo 2004-2007 je bila novogradnja na Kvedrovi cesti 9, za kar je bilo z zakonom zagotovljenih nekaj več kot 3,3 milijona evrov, s čimer bi se dolgoročno in ustrezno rešila vprašanje skladiščnih prostorov za filmsko dediščino in vprašanje poslovnih prostorov za filmskih sklad in Slovensko kinoteko. Namesto te, dolgo načrtovane, celovite in nedvomno ustrezne rešitve za dve instituciji, se je dogodila parcialna začasna rešitev poslovnih prostorov Slovenske kinoteke na Metelkovi, brez ustrezne rešitve skladiščenja filmske dediščine. Vrnitev na Kvedrovo ni več aktualna, saj je v začetku leta 2010 ministrstvo za kulturo dalo pobudo, da se pristopi k celovitemu načrtovanju poslovnih in skladiščnih prostorov za Slovensko kinoteko in Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS v kompleksu na Roški ulici.

Filmski arhiv hrani celotno produkcijo slovenskih avtorjev. Kakšni so največji kinotečni zakladi? Kako bogatite fond?

Naj pojasnim, da 43. člen zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva in arhivih določa kot filmsko arhivsko gradivo tisto filmsko gradivo, ki je posneto s pomočjo javnih sredstev. Torej filmski arhiv ne hrani celotne produkcije slovenskih avtorjev, temveč samo tiste filme, ki so bili posneti z javnimi sredstvi.

Najbolj slavni kinotečni zakladi so tri najdbe, in sicer prvenec Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev, prvenec Franza Hoferja Prvi sledovi starosti in edina kolorirana verzija Pathejevega Žonglerja. Filmsko zbirko bogatimo na podlagi prostovoljnega depozita slovenskih distributerjev in fizičnih oseb, na podlagi obdarovanja s strani posameznikov, z nakupi ob pomoči ministrstva in sponzorjev ter izmenjavami z ostalimi kinotekami, za kar so nam doslej bile še v največjo pomoč ravno omenjene tri najdbe.

Med projekti, ki se prav tako vlečejo že več let, je tudi Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači. V kateri fazi nastajanja je muzej zdaj? Kaj ste si v zvezi z njim začrtali za leto 2011?

Muzej bo odprt do konca aprila, morda celo v začetku. Trenutno je v zaključni fazi dobavljanja razstavne opreme in v naslednjih dneh se bo pričela tudi postavitev stalne razstave. Pedagoški program v Muzeju slovenskih filmskih igralcev je zasnovan dvoplastno: pedagoški program, namenjen šolski mladini, ki bo usklajen z učnim načrtom osnovnih in srednjih šol in bo potekal med šolskim letom od septembra 2011 ter pedagoški program, ki bo namenjen individualnim udeležencem in bo potekal v poletnih mesecih. Obeta se vsaj šest do osem delavnic in tudi drugih dogodkov. Sicer pa bo program potekal tudi v sodelovanju med AGRFT, Društvom slovenskih filmskih umetnikov, Slovenskim filmskim centrom, Slovenskim filmskim arhivom, in tako naprej. Na podlagi pobude Igorja Koršiča bo potekalo sodelovanje z Norveško filmsko šolo. Sicer pa bo program v muzeju snovala skupina za oblikovanje programa, ki bo v kratkem ustanovljena.

V svojem programu ste si, kot ste nedavno dejali, zadali tudi nalogo, da oživite založniško dejavnost kinoteke. Ljubljanska kinoteka je v svojih začetkih, ko še ni bila samostojna, postorila marsikaj pri izdajanju publikacij o filmu v slovenskem jeziku. Zdaj imamo splet, dostop do informacij ... Kako si zamišljate kinotečno publicistiko danes? S katero zasedbo avtorjev se lotevate te naloge?

Dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani je izdajala sedaj že legendarno zbirko Kinotečni zvezki, ki pa je pokrila le en, sicer kar obširen, segment filmske umetnosti - ustvarjalne opuse nekaterih najpomembnejših svetovnih filmskih režiserjev in gibanj, ki so bistveno vplivali na razvoj filmske umetnosti. Založništvu na področju filma se je kmalu po svoji ustanovitvi leta 1979 začel sistematično posvečati tudi Slovenski gledališki in filmski muzej. S svojima zbirkama Slovenski film in Imago se je odločil pokriti dve največji "beli lisi" na tem področju - zgodovino filma in kinematografije na Slovenskem ter filmsko teorijo. Vse tri zbirke je po ustanovitvi Slovenska kinoteka, ki je izhajala iz obeh tradicij, združila pod eno streho. V raziskovalno založniškem oddelku, ki je skrbel za navedene zbirke, pa je bila dodana še ena redna zbirka, Filmski katalogi. Kot so filmski muzeji posvečen prostor soočenja s kinematografsko izkušnjo, ostajajo tak prostor tudi knjižne izdaje. Za obe področji so spletne informacije pomagalo, ne pa artefakti sami. Glede ekipe je še marsikaj odprto, toda urednik publikacij bo Nil Baskar.

Kinoteka je bila za režiserje in druge filmske snovalce 20. stoletja posvečen kraj. Ti še prihajajo na Miklošičevo? Kdo je vaša publika?

Slovenska kinoteka je od nekdaj - za razliko od marsikaterih drugih kinotek po svetu - slovela kot prostor, ki ga obiskuje presenetljivo veliko število mladega občinstva. Gre za nadvse pozitiven trend, ki ga nameravamo v prihodnje ohranjati oziroma še okrepiti, saj sem trdno prepričan, da je spoznavanje vseh razsežnosti filmskih zgodovin še vedno najboljši način za to, da se tako zaljubiš v film kot tudi naučiš delati filme. Eden naših najbolj uglednih cineastov, Matjaž Klopčič, je od nekdaj slovel tudi kot eden najbolj rednih obiskovalcev Kinoteke. In samo veseli smo oziroma bomo lahko, če bodo njegovemu zgledu sledile tudi mlajše generacije ustvarjalcev.

Kaj pa sodelovanje med kinotekami? Začeli ste z avstrijskimi kolegi. Kako bo potekalo naprej, koliko denarja imate na voljo?

Sodelovanja s tujimi kinotekami in arhivi so - nenazadnje zavoljo našega skromnega arhiva - preprosta nuja, pa tudi veselje. Brez takšnih sodelovanj se nikoli ne bi mogle zgoditi retrospektive, kakršne smo prirejali pred časom - denimo kompletna retrospektiva Pasolinija ali Bunuela. Sodelovanje bo vsekakor potekalo še naprej. Trenutno smo denimo v dogovorih z legendarno kinoteko iz Bologne, s pomočjo katere nameravamo spomladi organizirati obsežno retrospektivo filmov Charlieja Chaplina. Kar pa se tiče denarja, bo ta informacija znana v kratkem in je trenutno povsem v rokah ministrstva.

Do 50. obletnice delovanja ljubljanske kinotečne dvorane je še tri leta. Ste si v programu dela začrtali obeleževanje tega pomembnega jubileja?

Vsekakor se dobro zavedamo bližajoče se obletnice, ki jo bomo ustrezno obeležili.

Nekaj zaspanih let na območju Miklošičeva - Kolodvorska (kinoteka - Kinodvor) je, kot kaže, mimo. Kako boste - v skrbi za umetniški film - sodelovali?

S Kinodvorom že odlično sodelujemo. Člani našega kluba Kinopolis imajo, denimo, znatne popuste v njihovi sijajni filmski knjigarni, sodelujemo pa tudi programsko. Naša januarska skoraj popolna retrospektiva velikega britanskega avtorja Mikea Leigha se lepo ujema z začetkom rednega predvajanja Leighovega najnovejšega filma v Kinodvoru. Naše velike želje so tudi, da bi skupaj ustvarjali programe za mlade in najmlajše, kjer nam Kinodvorov izjemno organiziran projekt Kinobalon lahko ogromno pomaga s svojimi izkušnjami.