Arheolog Borut Križ za STA: Arheologija je slabo izkoriščena turistična priložnost

Med ključnimi aduti turizma Mestne občine Novo mesto in njenega Zavoda za turizem je tudi bogata in pestra dolenjska arheološka dediščina, kako tem stvarem strežejo v svetu, pa ste si novembra ogledali v južno italijanskem mestu Paestum, kjer dobro desetletje prirejajo sredozemsko borzo mednarodnega arheološkega turizma. Kaj ste tam ugotovili?

Turistično arheološko borzo, na kateri se z omenjeno in drugo z njo povezano ponudbo predstavljajo tako rekoč vse države sveta, novembra pa je na njej z lastno stojnico sodelovala tudi Slovenija, sem obiskal v spremstvu kolegov koprske Fakultete za humanistične študije. Že pred tem obiskom sem se po Evropi srečal z različnimi oblikami tako imenovanega arheološkega turizma, v Paestumu pa nas je vse presenetila tovrstna ponudba v svetu in predvsem v Italiji, kjer je izredno pestra in kakovostna. Na sejmu so z obilico raznovrstnega gradiva predstavili tudi neverjetno številne arheološke parke, kar pa je našo arheološko ekskurzijo najbolj zbodlo, je bilo to, da so do našega prihoda na slovenski stojnici ponujali zgolj domačo turistično klasiko, brez kakršnega koli sledu o bogati slovenski arheologiji in mestih s tovrstno ponudbo. Kot zatrjuje naša država, naj bi v turizem in njegovo mednarodno predstavitev vlagali veliko denarja. Imamo močne državne turistične ustanove, ki naj bi za to skrbele in vrsto dobro plačanih turističnih delavcev, pa so bili sposobni na stojnici arheološke borze predstaviti le lipiške konje in še nekaj krajev. To je bila še ena zamujena priložnost, ki bi jo veljalo v prihodnje bolje izkoristiti. Italijanska borza je lahko tudi zgled slovenskemu turizmu, saj na njej predstavljajo tudi vso drugo, z arheološkim turizmom povezano ponudbo, prikaze, rekonstrukcije, spominke, načine oglaševanja oziroma vse to, kar slovenskemu arheološkemu turizmu manjka.

Se arheologije, bogate arheološke dediščine in priložnosti, ki jih ponujata, v Sloveniji ljudje in turistični delavci dovolj zavedajo?

Arheološka dediščina je v Sloveniji vseprisotna, vsi pa se z njo vsak dan srečujemo. Ravno minule dni sem se pogovarjal z muzejsko kolegico, ki mi je povedala, da je njen sorodnik, ki živi na Ljubljanskem barju, ob najdbi prazgodovinskega drevaka tega raje razžagal in ga takoj sežgal, kot pa, da bi obvestil pristojne službe, in si s tem, kot je menil, nakopal sitnosti. Tudi to je del našega zavedanja. Koliko vso to arheološko dediščino izkoristimo, je drugo vprašanje. V primerjavi z Italijo, Grčijo in nam v tem pogledu sorodnimi državami, denimo Avstrijo, pa bi menil, da je pri nas ne izkoriščamo dovolj.

Dejali ste, da se v svetu krepi smernica arheološkega turizma, s to usmeritvijo pa so povezani tudi dodatna ponudba, spominki ipd. Kako ocenjujete stanje na tem področju?

Lani sem bil član komisije, ki je ocenjevala spominke, ki so prispeli na območni natečaj novomeške občine. S kolegi smo ugotovili, da se zadnja leta med njimi pojavlja vse več izdelkov, ki jih je navdihnila arheološka dediščina. Pred nekaj leti teh še ni bilo niti v sanjah. Tukaj se stanje izboljšuje in popravlja, kljub temu pa je tovrstnih spominkov, če se zopet primerjamo s sosednjo Italijo, kjer gre za pravo industrijo, v Sloveniji premalo. Tudi tukaj se stvari odvijajo prepočasi. O turizmu sicer lahko sodim zgolj kot turist, kot arheološki navdušenec pa menim, da je glede tega slovenski turizem še v povojih. Arheološki turizem lahko ponudi veliko priložnosti, z njim pa se vse bolj ujema tudi evropski način preživljanja prostega časa. Pri slovenskih turističnih agencijah, na primer, ni opaziti, da bi na veliko ponujale oglede domačih arheoloških zanimivosti, obratno pa imamo v Dolenjskem muzeju vse več tujih gostov, ki se na ogled naše stalne razstave Arheološka podoba Dolenjske pripeljejo tudi z avtobusi. Znano je, da je za tujce arheologija vse bolj privlačna. V Nemčiji, denimo, se je moč podati celo na arheološki dopust, v okviru katerega ljudje uživajo v hrani in pijači, hkrati pa spoznavajo arheološko dediščino. Tega po svetu ni malo.

Govoriva pravzaprav o arheoloških parkih. V Sloveniji je med najstarejšimi arheološki park v Šempetru v Savinjski dolini, nekaj podobnega je Ptuj, obiskati je mogoče urejene in restavrirane poznoantične postojanke kot so Rifnik, Ajdna, Tonovcov grad...

Na mestu samem je treba nekaj pokazati, in ne samo povedati, tam pa tam je bilo to in to. Nekaj tega v Sloveniji že imamo, vendar zgolj osnovo. Temu bi se moralo priključiti še gostinstvo z vso ponudbo in prenočišči. Sliši se banalno, ampak gosta je potrebno zadržati. Vse to je po svetu utečena dejavnost in ne vem, zakaj ne bi delovalo tudi pri nas. Ne gre samo za Italijo, podobno je v Avstriji in Nemčiji, kjer tako kot na Dolenjskem nimajo Sredozemskega morja. Imajo pa, enako kot mi, izvrstne prazgodovinske oziroma najdbe iz starejše železne dobe, od katerih živi veliko ljudi.

V arheologiji starejše železne oziroma halštatske dobe je Novo mesto, ki ga je tamkajšnji občinski svet pred nekaj leti poimenoval "mesto situl", več desetletij ugleden mednarodni pojem. V naslednjem desetletju naj bi tudi na območju tamkajšnje Kapiteljske njive, kot osrednjega arheološkega najdišča, s pomočjo občine uredili arheološki park?

Novomeški arheološki park je zasnovan precej široko. Šlo naj bi za park, ki bi pokrival celoten kompleks ostankov prazgodovinske naselbine na Marofu in njenih tisočletnih grobišč na Kapiteljski njivi ter sosednjih Mestnih njivah. Tam bi bilo mogoče videti prazgodovinske gomile in prek napisov ter rekonstrukcij spoznati še vse drugo. V sprejemnem središču bi postavili manjšo informativno arheološko zbirko, tam pa naj bi bilo tudi informacijsko arheološko središče za celotno Dolenjsko in njeno soseščino. Že sedaj se povezujemo s hrvaškimi kolegi, ki so na njihovi strani Gorjancev oziroma na Žumberku, na območju širnega prazgodovinskega območja Budinjak uredili sodobno zasnovan nacionalni park. Poleg tega smo nedavno v Novem mestu dobili hostel Situla, ki je ravno tako naravnan v promocijo arheologije.

Zakaj je Dolenjska v arheološkem pogledu tako pomembna?

Med arheološkimi obdobji je na Dolenjskem najbolj pomemben čas starejše železne dobe, od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem. Takrat je to območje dobesedno cvetelo in zato se je že konec 19. stoletja v arheologiji uveljavila oznaka cvetoči dolenjski halšat. Dolenjska ima obilico železove rude, ki je bila v omenjenem obdobju strateška surovina. Železarstvo je bilo takrat izredno razvito, temu primerno bogati pa so tudi takratni ostanki keramike, orodja, orožja, bronastega in steklenega nakita ter celo prestižnih izdelkov, kar so zagotovo bronaste vedrice ali situle. Tedanje prebivalstvo je s številnimi v utrjene naselbine preoblikovanimi vrhovi gričev in grobišči z rodovnimi gomilami preoblikovalo dolenjsko pokrajino. Po treh tisočletjih je še vse vidno, na nas pa je, da to ustrezno ohranimo in predstavimo. V grobovih najdeni bogati predmeti z vseh koncev Evrope tudi pričajo, da je bila Dolenjska v Evropski uniji že v železni dobi.

Že dve desetletji vodite raziskovanja na Kapiteljski njivi, kjer ste doslej izkopali in raziskali skoraj dva tisoč prazgodovinskih grobov. Večkrat vas kdo vpraša, ali še niste dovolj odkrili?

Uslužbenci muzejev smo varuhi dediščine, ki je včasih, kot je primer v Novem mestu, zaradi kislosti zemlje, njene nepropustnosti, kemičnih umetnih gnojil in škropiv, kislega dežja in nazadnje tudi kmetijske obdelave izredno načeta ter ogrožena. Analize, ki so jih za nas opravili v nemških restavratorskih delavnicah v Mainzu, kažejo, da je to uničenje v zadnjih letih strašljivo napredovalo. Predmeti, predvsem kovinski, ki jih sedaj odkrivamo na Kapiteljski njivi, so v tako slabem stanju, da se bodo v nekaj letih popolnoma razgradili. Izredno obsežno grobišče, ki so ga naši predniki uporabljali skozi celotno zadnje prazgodovinsko tisočletje, skušamo zato raziskati čim hitreje in čim učinkoviteje. To sta naša družbeno poslanstvo in naša odgovornost do njih. Iz odkritega smo se veliko naučili, še vedno pa ne vemo dovolj in še vedno nas Kapiteljska njiva preseneča.