Pri Študentski založbi dve slovenski in dve prevodni deli

Monografija Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950 dopolnjuje knjigo, v kateri je Štuhec pred nekaj leti obravnaval slovensko esejistiko v drugi polovici 20. stoletja. Ta literarna zvrst je bila, kot je povedal na današnji predstavitvi, še v 19. stoletju precej obrobna, konec istega stoletja pa je doživela razcvet. Kasneje se je pojavljala ves čas in je odraz pestrega duhovnega življenja Slovencev in njihove močne kulture, je povedal Štuhec.

V svoji novi knjigi je najprej osvetlil zvrstno oznako eseja, ki je po njegovem mnenju izmuzljiva zvrst miselne proze. Sledi poglavje, v katerem današnji bralec dobi natančen uvid v narodno-politično ter duhovno in kulturno dogajanje v prvi polovici 20. stoletja. V nadaljevanju pa je avtor želel sintetično zajeti esejistično dogajanje. Do celovitega zaključka se je prebil prek analize esejističnih poetik 21 avtorjev, ki so razvrščeni kronološko od najstarejšega do najmlajšega.

Druga domača noviteta z naslovom Slovenci je po besedah urednika pri Študentski založbi Mitje Čandra posebna, ker govori izključno o Slovencih; zunanji povod zanjo je bila 20-letnica osamosvojitve. Štefančič, prepoznaven po svojevrstnem slogu, se v njej ukvarja tako z znanimi kot manj znanimi Slovenci, od tistih, ki so odhajali v tujino, do tistih, ki so v Slovenijo prihajali. Knjiga po urednikovih besedah podaja številne informacije in izpostavlja določeno avtoironijo do nacionalnega problema.

Ognjen Spahić je predstavnik sodobne črnogorske literature in velja za enega najboljših stilistov na območju bivše Jugoslavije. Njegov romaneskni prvenec Hansenovi otroci, za katerega je prejel nagrado Meše Selimovića za najboljši roman leta na območju BiH, Hrvaške, Srbije in Črne gore, je na eni strani zgodba o padcu komunističnega režima v Romuniji, na drugi pa zgodba o dveh prijateljih - gobavcih, ki želita pobegniti. Roman je po besedah prevajalca Deana Rajčića pisan sproščeno, opisi so sveži, metafore pa inovativne.

Švicarski klasik Max Frisch je po Čandrovih besedah avtor specifičnega glasu, tako eksistencialističnega kot segajočega onkraj eksistencializma. V precejšnji meri je vplival tudi na slovenski prostor, saj ga je prevajal že Edvard Kocbek. Slovenskim bralcem so sedaj na voljo njegovi dnevniški zapiski iz let 1966-1971 v prevodu Vitala Klabusa. Zapiski opisujejo tako zunanji kot notranji položaj Evrope in sveta konec 60. let in so, tako Čander, svojevrsten dokument časa, saj so nastali v obdobju naglega spreminjanja družbenega konteksta.