Urednica Tjaša Koprivec za STA: Želim si izbirčne bralce

Založba Sanje izdaja res veliko število knjig. Kako jih ustrezno predstaviti v medijih, da pridejo do bralcev?

Vsakokrat znova ugotavljamo, da je pot navkreber posuta s trnjem, kot je mnogokrat poudarila Kristina Brenkova. Smo srednje velika založba in premoremo svetovni nabor knjig, če malce hudomušno dodam. To je nedvomno adut, ki ni samoumeven in lahko pomembno konkurira tudi mastodontu, kot je Mladinska knjiga. V lanskem letu smo izdali 40 novih knjižnih naslovov, dva glasbena albuma in 11 ponatisov. Takšen obseg pomeni velik zalogaj, posebej glede na število notranjih sodelavcev. Urednika sva dva, poleg mene je to Rok Zavrtanik, odgovorni urednik. V zadnjem času - po sili razmer, kar ne pomeni, da mi ni v neizmeren užitek - najaktivneje vlogo urednikovanja opravljam sama.

Kako knjigam utreti pot? Oglaševanje terja precejšnje vložke, in vendar o dosegu knjižnih oglasov vem vse premalo. Mediji so seveda v veliko pomoč, nemalo pa šteje tudi t. i. spletno komuniciranje. Eden izmed zelo lepih načinov za promocijo knjig pa je zanesljivo lastna knjigarna, kjer morejo knjige priti do besede, kjer jih lahko poučeni knjigarji priporočajo bralcem.

Kako sta zaživeli knjigarni založbe Sanje na Tavčarjevi v Ljubljani in v Kamniku?

Samostojne knjigarne težko preživijo, če jih primerjamo, denimo, s knjigarnami Mladinske knjige, ki je prezentna v vseširnem slovenskem prostoru s številnimi poslovalnicami in močno prepoznavno podobo. Založba Sanje je šele pred dobrim letom in pol na noge postavila svojo prvo knjigarno, ki pa le sramežljivo stopa. Do cilja jo loči nemalo pohajajoče sape. Novoustanovljena knjigarna v Kamniku je še toliko bolj sramežljiva, a se je resda, to je treba reči, pravkar porajala. Prepričani smo, da bo spričo lokalne podpore sčasoma zaživela kot družbeno-kulturno relevanten projekt. V Kamnik želimo povabiti kulturo v pravem pomenu besede, poleg literarnih večerov tudi pripovedovalske dogodke, omizja, morda sem in tja kakšno umetniško inštalacijo. Verjamem, da bo kamniška knjigarna postala prostor, ki bo odpiral razpravo, bezal v sredico in, ne nazadnje, sprožal še drugovrstno kulturno prebujo. Ni naključje, da knjigarna stoji "na Šutni", v tistem delu mesta, ki ga kulturno zavedni Kamničani, s kulturnim društvom Priden možic na čelu, želijo kar čim prej znova prebuditi v življenje.

Kako približati zahtevnejše knjižne naslove bralcem?

Pot do bralcev je sila zagonetna. Prepričana sem, da je "zahtevnejšo literaturo" najlažje in najzanesljiveje primikati z osebnim stikom, naj bo to v pogovoru s prevajalcem ali drugim poznavalcem, ki v iskreno navdušenem literarnem pomenku, denimo, na literarnem večeru primika naslov posredi. To je nemara najboljša pot. Zahtevnejša literatura ... pričakuje bralca, ki želi in zmore približanje, kontemplacijo. Se pravi, bralca, ki utegne poglobitev. Tu se najraje poslužim premisleka v romanu Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov; misel, ki se tako mikavno izlušči, pove, da imajo knjige nekakšen skrivnostni nagon, ki napravi, da naposled vselej najdejo "svojega" idealnega bralca. Založba Sanje je bila dovolj drzna, da je knjižnemu trgu ponudila zbirko afriškega romana, kar je ena izmed neredkih dragocenih potez, na katero sme biti nadvse ponosna. To je zbirka, ki sme, še več, mora živeti, četudi se ne more pohvaliti z mnoštvom bralcev. Ob vrhunskem romanopisju se pomembno dviguje zbirka stvarnih besedil Dokumenta. Zbirka, ki prinaša dokumente našega časa, četudi spisane desetletja nazaj, ki v luči novodobnih zasukov tu in zdaj pomembno odmevajo. Želela bi si, da bi obči medijski prostor nekoliko dobrohotneje obravnaval natise, kot sta, recimo, avtobiografija Martina Luthra Kinga ml. in Nelsona Mandele. Omenim le dva naslova, ki merita veličastno pot borcev za večrasno demokracijo, njun boj za dostojanstvo in spoštovanje.

Kateri so po vašem mnenju najbolj profitabilni žanri?

Romanopisje ima gotovo težjo pot, bravurozne pisave so za zahtevnejše in potrpežljive bralce. Potrpežljivosti pa človeštvo nima prav v izobilju. Predstavljam si, da so lahko zelo uspešni določeni priročniki, ki nagovarjajo sodobne življenjske izzive. Dandanašnji se najbrž v imenu oddaljevanja od stiske in tesnobe dobro prodajajo tudi kuharice, ki skušajo poleg kuhe svetovati še način življenja. Težko je konkurirati velikim svetovnim kuharicam - tudi s slovenskimi podpisi - če nam uspeva, to bržčas pomeni, da smo zelo "družinski" narod, da nam veliko pomenita obed in druženje.

Založba Sanje se je ob začetkih deloma naslanjala na idejo butične založbe, skozi leta pa se je premaknila tudi v popularnejše izdaje.

Vsakokrat znova si želimo, da bi bile naše knjige uspešnice. A kaj to pravzaprav pomeni? Pri izboru natisov z odgovorim urednikom ne sprejemava kompromisov. Z drugimi besedami: če se odločimo za Terryja Pratchetta in Neila Gaimana, ki sta v mednarodnem prostoru odlično prodajana avtorja, pri nas pač nekaj manj, vemo, zakaj smo izbrali prav romana Nikolikje ali Dobra znamenja. Knjigi stojita tako žanrsko gledano kot tudi na ravni zgodbe in pisave. S tem ko širimo program, ga, sem prepričana, ne "profaniramo". Verjamem, da ohranjamo žlahtno potezo, čeprav nam tu in tam uspe preboj s kakšno t. i. uspešnico. Teh naj bo čim več, če je le mogoče tudi med vrhunskimi romani, tako iz mladinske bere kot tiste za odrasle bralce. Želela bi si, da bi bili bralci zelo zelo izbirčni in da bi segali po naslovih, ki terjajo njihovo polno pozornost.

Je kaj novega z Bartolovim romanom Alamut, ki je pomembno oblikoval pot založbe?

Kujemo načrte in strategijo ... zdaj, ko je neizpodbitno dejstvo, da smo pridobili mednarodno avtorsko pravico, ki jo želimo materializirati tudi s spodbujanjem kakovostnih prevodov romana. Interes zanj je velik, a nezanemarljiv je izbor pravega založnika. Pridobili smo tudi pravico prenosa na filmsko platno. Viden evropski režiser se že dlje časa izreka o Alamutu kot o svoji iskreni želji. S filmom je tako, da nastaja počasi in z enormnimi materialnimi vložki, je vesolje zase. Alamut je tkivo, ki ga je potrebno obravnavati s previdnostjo in tenkočutnostjo, da se ne bi zgodila zloraba katerega od sporočil, da se jih ne bi predimenzioniralo ali reinterpretiralo na način, ki bi nedopustno odstopal od Bartolove namere oziroma njegove romaneskne resnice. Tudi hollywoodski studii so se zanimali za ekranizacijo. A ti puščajo bore malo prostora nosilcem avtorskih pravic: filmsko resničnost vidijo na svoj način in želijo biti pri tem polno avtonomni. Naš cilj je posneti karseda verodostojen film, film, ki bi bil blizek literarni predlogi, a te čase smo v fazi dogovarjanj in vam težko povem kaj več.

Kakšna je vaša uredniška politika, kako spremljate novitete po svetu?

Sama sem strastna bralka. Odkar sem dejavna kot urednica, povečini berem knjige, ki smo se jih odločili priobčiti. Zasledujem novosti, a se nujno vsakokrat znova vračam k večni poeziji in h klasičnim tekstom. V določenem obsegu se pri prevodni literaturi naslanjam na lastno bralsko izkušnjo v izvirnem jeziku, pomembni svetovalci so spet in spet navdušeni prevajalci. Pri izvirnem slovenskem romanopisju pa dobim namig pri branju rokopisov, ki vsakodnevno dospevajo na naslov založbe. Ker sem pri branju teh bolj kot ne osamljena, žal z veliko zamudo odgovarjam nanje.

Rokopisi prihajajo vsak dan?

Zame je to precej neobvladljivo.

Če bi imeli možnost, bi jih izdali več?

Absolutno. Zelo sem hvaležna za gmotno podporo JAK, ki nekaterim zahtevnejšim naslovom pomaga utreti pot do cilja. Obžalujem, da določeni naslovi, ako ne bili subvencionirani, preprosto ne bi našli poti do bralcev. Želela bi si, da bi bila založniška veja gospodarstva dovolj močna in reprezentativna, tudi finančno, da bi lahko smelo sprejemala odločitve brez subvencij. A zaenkrat je to žal nemogoče.

Zaradi majhnega trga in visoke obdavčitve?

O tem ni dvoma, davek na knjigo pomeni konkretno oviro: osem in pol odstotka je bistveno več kot nič odstotka. Ko je posredi knjiga, sem prepričana, da bi ničelna davčna stopnja pomenila razbremenitev tako v vidnem ekonomskem smislu kot tudi v smislu premika na dušni in mentalni ravni. Zato menim, da je ta korak preprosto potrebno stopiti. Še toliko bolj zavedajoč se dejstva, da smo pobudo zagovarjali pred evropskimi poslanci. Želim verjeti, da bo ta koalicijska namera polno zaživela, konec koncev bo razbremenila založnike, avtorje in, nazadnje, tudi kupce in bralce. Davek na knjigo je eden izmed kulturnih zločinov, ki jih Slovenci podpiramo.