Košuta za STA: Ljubezen ostaja tisto, kar človeku daje moč, da prebije dan za dnem

pogovarjala se je Maja Čehovin

V Ljubljano ste prišli leta 1955, se zaradi bolezni vrnili v Trst, potem pa se leta 1956 vrnili in nadaljevali študij. Že kot mlademu piscu vam je šlo dobro. Leto po diplomi ste izdali prvenec in kmalu dobili službo na Radiu Ljubljana. Kaj vas je leta 1969 gnalo nazaj v Trst?

Na Radio Ljubljana so me prišli emisarji iz Trsta vabiti v razne službe. Nazadnje sem sprejel mesto ravnatelja Slovenskega stalnega gledališča (SSG), ker je tedanji ravnatelj Filibert Benedetič odšel službovat na lokalni Slovenski radio. V Trst sem se že preselil, ko so mi dejali, da se Benedetič na radiu slabo počuti in bi se rad vrnil v gledališče. Nazadnje sem ostal zgolj dramaturg. Po treh letih sem dal odpoved in našel delo na založništvu Tržaškega tiska ter vzporedno vodil mesečnik Dan. Vztrajal sem šest let. Nato je Benedetič ponovno dobil službo na radiu, tokrat v funkciji direktorja. Tedaj ni bilo nikogar, ki bi hotel prevzeti njegovo mesto in so prišli do mene. Seveda so me morali prosjačiti. In sem potem prišel v gledališče in postavil svoje pogoje - da bom ravnatelj in umetniški vodja vsaj tri leta, potem bomo pa videli. Ostal sem celih 21 let.

Ste kdaj obžalovali, da ste se iz Ljubljane preselili nazaj v Trst?

To niso bili trenutki obžalovanja, bili so trenutki obupa. Na Radiu Ljubljana sem imel tako v mladinski kot v literarni redakciji šefe, ki so bili sposobni in tovariški in so mi bili naklonjeni. V Trstu pa so me enaki sprejeli za podrejenega, a nihče ni imel ne šole ne moje razgledanosti.

Leta 1978 ste se torej vrnili v SSG. S čim vas je prepričal gledališki svet, da ste v njem vztrajali tako dolgo?

V gledališču sem se tedaj odlično počutil, bili smo razširjena družina. Sam sem v SSG prinesel drugačen pogled na repertoar. Prišel sem, ko so igrali ljudske igre, na primer Finžgarjevo Našo kri, v Ljubljani pa so začeli že delovati Dušan Jovanović in Mile Korun. Moje prijateljevanje z mladimi slovenskimi režiserji in dramaturgi mi je odprlo obzorje in jasno sem s svojimi znanjem želel razširiti tudi tržaškega. Očitali so mi, da gledališče ni več tako zamejsko, kot je bilo. V bistvu pa smo zadihali bolj evropsko. Vpliv na program sta imeli tudi moja strast do ruskega teatra in zaljubljenost v Cankarja. Pohvalim se lahko, da sem prvi na Slovenskem dal v SSG uprizoriti vsega Cankarja.

Ob 100-letnici Dramatičnega društva v Trstu ste zapisali, da se SSG ves čas bori za svoj obstoj. A vi poglavitne težave niste videli v finančnih in programskih zagatah. Zapisali ste: "Morebitno smrt svojega gledališča nosimo v sebi".

Moja zavest je bila, da bo gledališče obstajalo, dokler bo imelo svoje občinstvo. Tržaško gledališče je imelo abonente iz Kopra in Sežane, da smo si pomagali s številom občinstva, smo v Trst vozili tudi organizirane skupine. Ampak to je bilo le dodatno. Problem niso bili ministrski, deželni ali drugi prispevki. Primarno zame je bilo, da je obstoj našega gledališča odvisen od slovenskega občinstva in od potrebe, ki jo ljudje čutijo po svojem gledališču. SSG je imelo poprej od 50.000 do 60.000 gledalcev na sezono, v zadnjih časih se je ta številka zmanjšala za dve tretjini.

Kje vidite morebitna žarišča slovenske kulture v zamejstvu in kako je z mladimi?

Odkar sem zapustil gledališče, živim precej samotarsko in od zunaj je lahko kritizirati. Vem pa, da mladi so. SSG ima ponovno gledališko šolo. To delo na terenu je nujno potrebno in hvalevredno. Pogrešam pa delo s tistimi mladimi, ki si želijo stopiti v svet pisanja. Ko sem bil srednješolec, smo imeli šolsko glasilo Literarne vaje, v katerem sem objavljal poezijo in prozo. Tako na srednji šoli kot na fakulteti sem imel razne mentorje. Zdaj je tega premalo, v glavnem pa mladi nimajo kje objavljati.

Ste se vi kdaj počutil sam in pozabljen od matične domovine?

Slovenijo sem vedno čutil ob sebi. Trenutek zmedenosti v zamejstvu pa je nastal po razpadu Jugoslavije. Samostojna Slovenija ni imela primernega odnosa do manjšin. Ne do tistih znotraj niti do tistih zunaj meja. Zdi se mi, da so tedaj napravili vrsto napak. Mislim, da moramo matično domovino zmeraj dojemati kot celoto, vključujoč zamejsko skupnost, ne glede na to, kdo je v vladi.

Kako pa je z zamejsko skupnostjo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo?

To je bilo za zamejce vsekakor pozitivno. Nas skrbi le, da ne bi Evropa požrla Slovenije, še prej kot Italija zamejstvo. Tu je še razprodaja slovenske zemlje na Krasu in ta merkantilistični odnos dela slovenske politike, ki ji verjetno več pomeni gospodarski uspeh kot opora manjšinski skupnosti. Hudo je tudi, da je naša skupnost razcefrana, ne da se je združiti in to se ne bo dobro končalo. Zdaj si sami kopljemo grob.

Kako gledate na odnos matice v primeru Borisa Pahorja?

Boris Pahor v Sloveniji ni doživel takega sprejema, kot ga je na primer Alojz Rebula. Rebula je bil in je še najeminentnejši katoliški pisatelj. Pahor je bil za časa Jugoslavije nasprotnik režima oziroma Edvarda Kardelja, pa tudi literarna kritika ga ni upoštevala. Janko Kos je v 70. letih objavil oceno zamejskega slovstva, v kateri je Rebuli posvetil eno stran, Pahorju pa eno vrstico. Absurd je, da ga je šele po tem, ko ga je prepoznal svet, prepoznala tudi domovina. Zdaj ga vsi hočejo na svojo stran. Odnos Slovenije do Pahorja je po moje popolnoma nerazumljiv in nerazsoden. Tudi v Italiji, na primer, vsako nagrado tja do Catanie dodelijo Pahorju, pa hudič, če so prebrali vsaj Nekropolo. In to vsi časopisi povzemajo. Gre zato, da želijo sebe postaviti v prvi plan. Po drugi strani je res, da je Pahor z Nekropolo dregnil v živec, ki Evropo še zmeraj boli. Njegove zasluge v zvezi s tem delom so nedvoumne, težava je, da prej ni bilo pošteno ocenjeno.

Osrednje teme vašega pesništva so Trst, Kras, spomini iz otroštva in ljubezen. Kaj je tako mogočnega v teh temah, da jim ves čas ostajate zvesti?

Omenjene teme se v moji poeziji pojavljajo ves čas, tako kot me vseskozi spremlja spomin na otroštvo, ki pa se kaže v takšni ali drugačni luči. Če bi spremljali vrstni red nastanka pesmi, bi bila pesem o Križu ali morju, ki je nastala v 60. letih bolj nebogljena, drugačna, lahko celo pristnejša kot pesem nastala v 90.. Prav spremljanje časa nastanka mojih pesmi jim daje zgodovinski pečat in nudi vpogled v spreminjajoč se odnos do določene tematike. Trst pa je še zmeraj zgodovinsko aktualna tema. Ima svojo usodo in svojo zgodovinsko parabolo. Zmeraj ostaja v središču naše in slovenske pozornosti. Ključen v moji poeziji je problem ljubezni. V mladosti sem tej temi posvetil celo zbirko, po drugi strani pa gre za odsev življenjskega potovanja s soprogo in vsega lepega in hudega, kar se nama je zgodilo v življenju. Ljubezen ostaja tisto, kar človeku daje moč, da prebije dan za dnem.

Ste pesnik dveh glasov - odraslega in otroškega. Gre za dvojnost doživljanja ali pa se morda glasova nikoli zares ne ločita?

Mislim, da je doživljanje zmeraj eno in isto. Gre za različno osvetljevanje. Problem otroštva skušam na primer za otroke interpretirati na en način, za odrasle pa drugače. Zase lahko rečem, da sem imel srečno otroštvo, kljub vojnemu času in odsotnosti očeta. V naši družini je bilo izredno prijetno, zelo smo se imeli radi. Ta občutek otroku ogromno da, in to nosiš s seboj. Zdaj, ko se posvečam tudi prozi, se mi dva pogleda združujeta v enega samega.

Kdaj se je v vas zbudilo zanimanje za pisanje otroške in mladinske literature?

Za otroke sva začela pisati skupaj z Nikom Grafenauerjem, da bi kaj zaslužila. To je bilo v časih, ko smo imeli Slovenci eno samo sodobno zbirko za otroke Toneta Pavčka. Tedaj sem pisal dolge pesmice, ker so bile objave v Ljubljanskem dnevniku plačane po vrstici. Nato sem videl, da me otroci požirajo z očmi. V spominu imam dogodek iz Apač v Prekmurju. Malček je stal pod odrom in me gledal kot boga, mene pa je bilo sram. Še zdaj ga vidim. On misli, da si bog, ti pa ga imaš za norca z nekimi rimami. In od takrat sem začel pisati preproste, ampak iskrene rime.

Ste v otroški in mladinski literaturi videli pot, da v mlademu bralcu vzbudite ljubezen do slovenskega jezika?

Absolutno. Ampak, da mi je to tudi uspelo, mi dokazujejo prav bralci. Moje besedne igre izvirajo iz Levstika, ki mi ga je mati zmeraj recitirala in verzov Iva Grudna. Gruden je eno od svojih zbirk poimenoval Na Krasu, jaz priznavajoč njegov vpliv, pa sem svojo zbirko poimenoval Na Krasu je krasno. S tem sem se zakoreninil na njegovem in svojem Krasu in hkrati uvedel nov način vezanja besed. Ta način mi je bil zmeraj v užitek, hkrati pa je bila to zame vaja v želji, da bi se izpopolnil v slovenskem jeziku. S posnemanjem mojih verzov se otroci učijo, prihajajo do novih domislic in s tem odkrivajo nove možnosti izražanja.

Dober mesec pred 75. rojstnim dnem boste prejeli Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kakšne misli in občutja vas prevevajo ob tem?

Zadovoljen sem, ker je to priznanje vsemu mojemu delu na področju kulture, slovenske poezije in v okviru zamejstva. Lepo je dobiti to nagrado. Posebej, če veš, da imaš za seboj izjemno trdo življenje, da si žrtvoval tudi družino svojemu kulturnemu poslanstvu in da si navsezadnje zaradi tega poslanstva tudi zapustil Ljubljano in se vrnil v Trst. V Ljubljani sem se počutil imenitno in sem ji zmeraj priznal, da je center slovenskega naroda v vseh dejavnostih. Predvsem sem imel v Ljubljani številne drage prijatelje. Po drugi strani pa ne vem, kako bi Miroslav Košuta uspeval kot pesnik Ljubljanskega barja. Samo domotožje in objokovanje odhoda od morja ali zapuščenega Krasa in Trsta bi bili verjetno premajhen naboj za pomembnejši uspeh.