Nanut za STA: Lepše bi bilo, če bi na čelu slovenskih orkestrov bili Slovenci

pogovarjala se je Ksenija Brišar

Za Prešernovo nagrado ste bili že nekajkrat nominirani, letos ste jo dobili. Je to za vas le še eno od priznanj ali vam pomeni kaj več?

Vsekakor je za Slovenca in v Sloveniji najvažnejša Prešernova nagrada. Nagrado Prešernovega sklada sem dobil leta 1979, od takrat pa je minilo nekaj časa. Večkrat sem bil nominiran, ampak kdor čaka, dočaka. V profesionalnem smislu pa se mi zdi, da so bile druge nagrade pomembnejše, na primer nagrada lira, nagrada Slobodne Dalmacije za izvedbo Mozartovega Rekviema, nagrada "Milka Trnina".

Dirigirali ste od Moskve do New Yorka in Buenos Airesa, skupaj več kot 200 orkestrom. Se vam je kaj od tega še posebej vtisnilo v spomin? Kaj bi izpostavili kot vrhunec?

Ne bi uporabil izraz vrhunec. Svoje uspehe sem vedno povezoval z uspehi, ki so bili pomembni za Slovenijo. Tako se mi zdi, da je bil eden najpomembnejših koncertov, ko smo bili s Slovensko filharmonijo prvič v New Yorku v Carnegie Hallu. Potem se je zvrstilo več turnej, ampak človek si zapomni tisto, kar je bilo prvič. Kasneje je bilo veliko gostovanj z našimi orkestri, gostoval sem tudi sam. Težko je reči, kaj bi se mi zdelo najbolj pomembno, mogoče koncerti s Staatskapelle Dresden ali koncerti z berlinskim Riasom ali Leningrajsko filharmonijo. Ampak najbolj sem bil vesel, ko sem uspel z našimi glasbeniki, ali pa tudi prej, ko sem bil na Dubrovniškem festivalu. Teh gostovanj je bilo res veliko.

Ob delih številnih tako časovno kot slogovno različnih avtorjev, ki jih imate na repertoarju, ste kot edini slovenski dirigent izvedli in posneli vse Mahlerjeve simfonije. Bi lahko rekli, da je Mahler vaš izbrani skladatelj?

Ravno izbrani ni, med izbranimi pa vsekakor, še posebej, ker se mi zdi, da so bili poslušalci povsod vzhičeni nad izvedbami in so me prepričali, da sem pravi interpret za Mahlerjeve simfonije. Tako je bilo tudi pred dvema letoma, ko me je Akademija za glasbo prosila, da dirigiram na proslavi akademije in smo izvedli drugo Mahlerjevo simfonijo. Še posebej pa sem bil zadovoljen, da sem imel priložnost, da sem dvakrat z različnimi orkestri dirigiral osmo Mahlerjevo simfonijo, in sicer prvič v Sloveniji v Cankarjevem domu leta 1990. Pozneje sem z osmo Mahlerjevo simfonijo odprl tudi novo dvorano v Vidmu, kjer sem bil umetniški vodja filharmonije. Res je, da so vse te simfonije posnete, ampak izdane so zunaj, največ pri newyorški ediciji Stradivarius, pa tudi pri nekaterih drugih evropskih založbah.

V rojstnem Kanalu že 30 let vodite festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, tudi sicer veliko pozornosti namenjate sodobni literaturi. Zakaj, vsaj tako se zdi, ta težje najde poslušalce?

Ne bi uporabil tega izraza, da težje najde poslušalce. Res je, da je, če je na repertoarju samo sodobna glasba, poslušalcev manj kot pri popularni glasbi, tudi klasični popularni glasbi. Odgovor bi bil: prišel bo čas, ko se bo pokazalo, kateri sodobni skladatelji so se uveljavili. Takrat bodo tudi oni imeli veliko poslušalcev. Isto je bilo s Stravinskim ali Schönbergom in tudi drugimi, ki danes polnijo dvorane.

Začeti festival klasične glasbe in povrh še sodobne v tako majhnem kraju je bila verjetno drzna odločitev.

Meni se zdi, da je bila to prava odločitev že zaradi tega, ker smo festival poimenovali po Mariju Kogoju. Ponosni smo na to. Vidimo, da je festival dobil mesto v slovenski kulturi - ne samo v slovenski, tudi drugje smo prepoznavni po tem festivalu - in da smo na pravi poti, da bo še živel.

Govoriva o najpomembnejšem slovenskem festivalu, posvečenemu sodobni glasbi, ki pa je prepuščen ljubiteljskemu društvu iz Kanala. Kje je tu država?

Podpirata nas občina in ministrstvo za kulturo, imeli smo tudi sponzorje, a so na žalost nekateri odpadli. Druge pomoči ni, vsa finančna sredstva, ki jih dobimo, namenimo programu. Nimamo denarja, da bi nekoga zaposlili. Imamo pa to srečo, da so v Kanalu taki entuziasti, ki so pripravljeni organizacijsko voditi festival. Seveda nam pomagajo pri tem tudi druga mesta, saj smo prisotni v stari Gorici, Trstu, Novi Gorici, Ajdovščini, tudi Ljubljani. Zdi se mi, da bi se festival lahko razvil tudi profesionalno, kar se organizacije tiče, ampak zaenkrat ne vidim kakšnih velikih možnosti, glede na to, koliko denarja za kulturo je na voljo.

V kolikšni meri je festival prispeval k večji prepoznavnosti Marija Kogoja, po katerem nosi ime?

Prispeval je, da ga na samem festivalu večkrat izvedemo, pa tudi sam skrbim, če se le da, da kje predstavim kakšno njegovo delo ali odlomek iz Črnih mask. Problem je v tem, da Kogoj ni napisal veliko del za orkester. Zanimivo je, da so se v Tokiu, kjer sem pred kratkim gostoval in jih prepričal, da smo za dodatek h koncertu zaigrali Osterčevo skladbo, za naslednje gostovanje odločili za Kogoja. To bo leta 2013, torej bom moral biti še pri močeh. Izvedli bomo njegove skladbe, ki jih je priredil Alojz Srebotnjak. Žal mi je, da zvočni posnetek z opero, ki je na RTV, za založbo iz Hong Konga, ki izdaja sodobna dela, ni bil natisnjen samo zato, ker nismo imeli prevoda v angleščino. Ampak to je bila povsem organizacijska pomanjkljivost.

Črne maske so bile doslej postavljene le trikrat, čeprav muzikologi menijo, da bi kot veliko delo slovenskega glasbenega ekspresionizma morale biti del železnega repertoarja. Kje je razlog? Morda v zahtevnosti partiture?

Mislim, da bi se moralo enkrat zgoditi, da bi bila opera vedno na repertoarju. Ko smo jo pred 20 leti izvajali v Cankarjevem domu, je bilo prisotno tudi tuje občinstvo, tam je bil tudi direktor tržaške opere, sam komponist, ki je z navdušenjem ocenil izvedbo. In ko sem rekel, zakaj je ne bi predstavili tudi v Trstu, je dejal, da je pretežka za Trst, to bi moral izvesti Pariz. Verjetno je problem tudi v tem, da partitura do danes še ni bila natisnjena. Če ni tiskane partiture, drugi težko sprejmejo tako delo. Kogoj zunaj ni znan skladatelj, čeprav so v Italiji nekateri solisti izvajali njegova klavirska dela, Črtomir Šiškovič je izdal vsa njegova dela za violino. Kogojeva glasba bi si zaslužila večjo pozornost glasbenega sveta v Evropi, pa tudi v svetu.

Omenili ste partituro, menda naj bi prizadevanja v tej smeri kmalu obrodila sadove.

Slišal sem o tem, to je vsekakor dobrodošlo. Moje mišljenje je sicer vedno bilo, da se njegove inštrumentacije ne bi veliko spreminjalo. Profesor Lucijan Marija Škerjanc je že pred mnogimi leti imel doma partituro, ker mu je bilo naročeno, da bi prilagodil inštrumentacijo. Pa je dejal, da se ne sme spremeniti nobene note.

Črna lisa v slovenski poustvarjalnosti v zadnjih desetletjih je Wagner. Je ob vse večji komercializaciji in poplavi instant glasbe, ki nas obkroža na vsakem koraku, sploh smiselno stremeti k temu, da bi ga še kdaj postavili na oder?

Ljubljana bi s Cankarjevim domom lahko izvedla Wagnerja, ampak zanj so potrebni posebni pevci. Imamo nekaj pevcev, ki bi lahko izvajali tudi Wagnerja. Zdi se mi, da bi bil čas, da bi njegova dela umestili na repertoar.

V prenovljeno ljubljansko Opero morda?

Ta je pa vsekakor premajhna. Ne verjamem, da bodo razširili tudi prostor za orkester tako, da bi lahko izvajali Wagnerja. Čeprav se mi zdi, da je že bilo izvedeno kakšno delo.

Da, nazadnje so ga uprizorili leta 1961.

Vsaj koncertno bi lahko izvedli več Wagnerjevih del.

Simfonični orkestri v zadnjem času pogosto sodelujejo s pop in rock glasbeniki. Kaj menite o tovrstni sinergiji? Bi dirigirali takšnemu koncertu?

Če bi bila partitura taka, da bi me zanimala, vsekakor. V času, ko sem vodil radijski orkester, sem zagovarjal, da naj simfonični orkester takšne stvari igra zunaj delovnega časa. Zdelo se mi je škoda, da glasbeniki sodelujejo na tak način, ker je tam le drugačen pristop h glasbi. Orkestraši se z izvajanjem take glasbe malo zapustijo.

Kaj se je zgodilo z dirigenti v Sloveniji? Filharmonike vodi tujec, simfonike prav tako. Je to po vašem mnenju dobro ali slabo?

Če je njihova želja ta, naj bo, zakaj ne bi bili. Ampak lepše bi bilo, če bi na čelu slovenskih orkestrov bili Slovenci, če imamo, upam pa, da imamo, take dirigente, da bi jih vodili. Ne vem, verjetno bo prišlo spet do tega, da se bodo spomnili, da je dobro, če je vsaj na čelu orkestra Slovenec.

Slovenci veljamo za pevski narod, tudi sami ste vodili nekaj sestavov, Primorci pa imate celo zborovski festival. Kako na splošno ocenjujete slovensko glasbeno kulturo v primerjavi s tujo?

Tudi danes imamo odlične zborovske skladatelje in smo lahko velika konkurenca tujim skladateljem. Sicer pa že imamo Gallusa, ki je poznan po vsem svetu. Tudi naši zbori napredujejo pri tem, da se stilno ukvarjajo s to glasbo, boljše skoraj, kot smo se mi, na primer s Slovenskim oktetom, s katerim smo veliko izvajali Gallusa tudi po svetu. Je pa res, da so danes bolj znani manjši, komorni zbori. Mislim, da je zborovska glasba v Sloveniji na vrhuncu. Poglejte samo zbore, kot so Ave, Vokalna akademija Ljubljana in Carmina Slovenica.

Prihodnje leto boste slavili visok življenjski jubilej. Ga boste pričakali s taktirko v rokah?

Upam, saj, kot sem povedal, imam predvidene koncerte že za leto 2013. Torej bom moral biti kar pri močeh, da bom lahko še naprej deloval.