Jolka Milič ob 85-letnici: Sem znana antijubilantka

Miličeva, ki ne praznuje "ne visokih ne nizkih ne kvadratastih ne trikotnih in ne okroglih obletnic", je v svojem znanem slogu zapisala, "da ji ob rojstnem dnevu ljudje lahko pošljejo le sožalno pisemce z vrsticami iskrenega in globokega obžalovanja, da jo je doletelo".

Danes so čestitke ob visokih jubilejih po njenem mnenju anahronistične: "Nekoč, ko je prežala smrt iz vseh kotov in je bil pravi čudež, da je kdo dolgo živel, so bile čestitke, da je dosegel tako visoko starost, resnično nekaj vredne. Velik razlog za kolektivno veselje. A dandanes, ko zaradi že preobilne prehranjenosti, zdravstva in seveda zlasti ... konzervansov v živilih, ki jih jemo, in če konzervirajo hrano, morajo nujno tudi nas, saj smo konec koncev 'komestibilni', že večina dosega visoko starost."

"Stoletnikov je kot listja in trave, 70-letniki so še poskočni mladeniči, 50-letniki pa še mladci in 30-letniki komaj dozoreli najstniki. Zaradi tega je zdravstvo oziroma ZPIZ zaradi pokojnin čisto iz sebe, menda nese ob vsaki smrti starejših zahvalno svečo sveti Matildi na oltar s prošnjo, naj se podviza še pri kom in naj ne skopari s koso, ker bo šla drugače njih ustanova na boben, saj ta stara golazen, ki ji niti na misel ne pride, da bi odšla na oni svet pravočasno, to je čimprej, je tako rekoč nenasitna. In vsak dan dražja. Kam z njo po najkrajšem kanalu," se sprašuje Miličeva.

Miličeva je v prvi vrsti strastna prevajalka ali, kot si pravi, "(med)kulturna spletična", ki plete niti med pokrajinami italijanskega, španskega, francoskega in slovenskega jezika. Podpisana je pod več kot 60 prevodnih monografij, od konca leta 2009 do sredine letošnjega leta bo izšlo skupaj 12 knjig z njenimi prevodi.

Mojstra od dobrega prevajalca po njenem mnenju loči nekakšna obsedenost vsaj do dveh jezikov, literatur, "da se ti zdi čas, ki ga z njima zgubljaš in zgubiš, najlepše, kar te je doletelo, ne glede na finančno skoraj nikakršno donosnost". Kot je povedala za STA, je prevajanje sicer izrazito trud za pesnikovo slavo, saj na prevajalce največkrat pozabijo, ljudje pa se jih spomnijo ob kakem visokem (kletem!) jubileju.

Najpogosteje presaja besede med italijansko in slovensko poezijo. "Sem velika ljubiteljica poezije, a niti malo ne sodim med vihanoske in izbirčne Metke, redko kaj mi ni všeč. Naj še tako kritizirajo naše in šolstvo po svetu, vendar je naučilo pisati več kot dostojno in pogosto zelo zanimivo kar cele trume ljudi, da jih je na splošno prijetno brati," je povedala Miličeva. Prevajalca mora po njenem mnenju prevevati tudi nekakšna altruistična želja, da z drugimi deli lepoto, ki jo sam doživlja.

Miličeva se strinja z Wittgensteinovo maksimo, da so meje našega sveta meje našega jezika. "Saj brez njega ne bi bila sploh to, kar sem, Slovenka. Kaj bi bila? Ne vem in se s takimi virtualnimi problemi ne trapim. Smo pa Slovenci na splošno eden redkih narodov, ki se svojega jezika sramujejo, namesto da bi bili nanj ponosni. Z jezikom počenjamo kot svinja z mehom," meni Miličeva.

Pogosto sodeluje tudi v živahnih polemikah v različnih medijih. Na vprašanje, kaj misli o spletnih forumih in njihovih anonimnih piscih, je dejala, da po njenem mnenju anonimno pisanje ni vedno negativno. "Le ko gre za očitno obrekovanje, ovajanje ali načrtno poniževanje, mi gre močno na živce. Ko vidim za njim negotovost, boječnost ali sramežljivost, si mislim, da bi morali povabiti ljudi na kakšen brezplačen tečaj, kjer bi jim dopovedali, naj si upajo povedati javno svoje misli, brez strahu da bi jih kdo zgrda utišal, ker imamo čisto vsi pravico, da mislimo po svoje in celo da se motimo. Je pa neka druga vrsta anonimnosti, ki je meni celo zelo všeč - če je res, ali je pomembno, kdo je to povedal," se sprašuje Miličeva.