Slovenija 9.2.2011 9:44

Drevo in zvezda: koncert, plošček in knjiga pesmi samospevca Tomaža Pengova

Ljubljana, 9. februarja - Tomaž Pengov, samospevec, kot bi sam raje poimenoval kantavtorja, je s torkovim razprodanim koncertom v Katedrali Kina Šiška pospremil izid knjige pesmi Drevo in zvezda. Knjigi, ki je izšla pri založbi Sanje, je priložen plošček z nekaterimi še neobjavljenimi posnetki.

Ljubljana. Knjiga Drevo in zvezda Tomaža Pengova. Foto: STA

Ljubljana.
Knjiga Drevo in zvezda Tomaža Pengova.
Foto: STA

Na razprodanem koncertu je Pengov odigral svoje najboljše skladbe, tudi Cesto, prvo pesem, ki jo je napisal med bivanjem v katedrali Gross St. Martin v Kölnu, in Ježkovo Črno pego. Kot je dejal na koncertu, je ob priliki vprašal Ježka, če lahko uglasbi Črno pego. Ta mu je odvrnil: "Naredi z njo kar češ!". Prebral je pesmi Generali in Pomisli. V slednji pravi: "Daj pomisli koliko ljudi se je ljubilo, da si zdaj ti, koliko sanj je v času vzklilo, koliko dejanj se je v nič izgubilo".

Pengov je svojo glasbeno pot začel konec 60. let, ko je igral pesmi Boba Dylana ter škotskega folk pevca Donovana in jih prevajal v slovenščino. Leta 1973 je izdal kantavtorsko ploščo Odpotovanja, ki še danes v Sloveniji velja za prvo in nepreseženo kantavtorsko ploščo. Na njej je v intimistični maniri ob spremljavi dvanajststrunske kitare in lutnje odpel kultne pesmi, kot so Cesta, Danaja, V nasmehu nekega dneva, Sarkofagi in druge.

Konec 70. let je sodeloval s skupinami Salamandra in Mladi levi, s slednjimi je posnel Odo Ireni. Prvencu so sledili albumi Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992) in Biti tu (1996). Leta 2006 so izšli koncertni posnetki iz ljubljanskih Križank s preprostim naslovom Koncert.

Napisal je tudi skladbe za več slovenskih filmov, med drugim za Krč (1979) v režiji Boža Šprajca in za dokumentarni film Darfur: vojna za vodo Toma Križnarja in Maje Weiss iz leta 2008. Zanj je prispeval naslovno skladbo Jebel marra, ki se imenuje po darfurskem vulkanskem gorovju. V pesmi, ki je prvič natisnjena v knjigi Drevo in zvezda, se sprašuje, "zakaj so naftne vrtine vredne več od človeške bližine".

V 90. letih je besedila izdal v pesniški zbirki Dih. Njegova poezija ima po besedah verzologa in pesnika Borisa A. Novaka trdno zaledje v izročilu trubadurske lirike. Pengov svoje intimne izpovedi pogosto spaja tudi z izročilom slovenske ljudske pesmi, kot v skladbah Rodovnik vina ter Pegam in Lambergar, in izročilom šansona Frana Milčinskega Ježka ter svetovnih tekstopiscev in pevcev, kot so Bob Dylan, Leonard Cohen, Joni Mitchell in Jacques Brel.

Drevo in zvezda (2011) v izdaji Založbe Sanje obsega zbrane pesmi in dnevniške zapise z vandranja po Evropi leta 1968. Priložena zvočna knjiga poleg recitacij vključuje vrsto neobjavljenih posnetkov, ki so nastali v sodelovanju z glasbeniki iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja.

Pesnik Milan Dekleva, ki je sodeloval tudi pri plošči Odpotovanja, je v spremni esej zapisal, da se je Pengov skušal izogniti čerem plitvega zabavljaštva in lažne angažiranosti, zato je postal svojevrsten trubadur, ki z nevsiljivo in kontemplativno glasbo spominja na minuli svet. Bil je preveč oseben in zahteven, da bi postal glasnik množic: "zamišljeni iskalec minule skladnosti, ki sta jo poznala antična Grčija in renesansa, se je pred modernizmom zatekel v tišino intimizma, asociativno lahkost nadrealizma, med skrivnostne podobe simbolizma in celo krhke privide baroka".

Izjemni lirik, ki je leta 1997 prejel Ježkovo nagrado, redko nastopa v živo. Njegova zadnja koncerta sta bila maja in julija 2008 v Škofji Loki in na ljubljanskem Festivalu Sanje. Tokrat je nastopil v Katedrali Kina Šiška z gostjo, pevko slovenskih ljudskih pesmi Bogdano Herman. Z njo sta sodelovala že v skupini Salamandra, bila pa je tudi spremljevalni glas na Pengovovem prvencu.