misliNa Mali sceni MGL premiera igre o pohlepu in strasti Hudič babji
Ljubljana, 9. februarja - V Mestnem gledališču Ljubljanskem (MGL) bo v četrtek ob 21. uri premiera predstave Hudič babji Karla Schönherrja. Režiserka Mateja Koležnik je v drami videla tri zelo polne like, razpete med tem, kako jih vidijo drugi in kaj čutijo sami. Drama, stara več kot stoletje, ostaja aktualna zaradi večnih tem odnosov med spoloma in pohlepa.
"Take igre, kot je Hudič babji, me vznemirjajo zato, ker so liki, ki jih morajo igralci upodobiti, izjemno kompleksni," je na današnji novinarski konferenci povedala Koležnikova. Če koplješ po človeških dušah, prideš do ugotovitve, da ljudje niso samo grdi ali samo dobri. Liki v tej drami ne morejo spustiti iz rok ne pohlepa in ne strasti in zato se dogajajo v njej grozne stvari, je dodala.
Avstrijski dramatik Schönherr (1867-1943), najvidnejši predstavnik ljudske igre na Tirolskem in avtor heimat literature, je z dramo Hudič babji dosegel vrh popularnosti. V njegovem obdobju je igra delovala izzivalno in silovito. Postavljena je v samotno bivališče v gozdu na Tirolskem, blizu meje. Tam živita mož in žena, ki se ukvarjata s tihotapstvom in v hiši skrivata premoženje. Novi komandant carinskega prehoda v poizvedovanje po nečednih poslih in zakladu k zakoncema pošlje postavnega mladega graničarja, nato se stvari zapletejo.
Schönherrjeve igre zaznamujejo dobra zgodba, živi dialogi, zanimivi liki in igralski zapleti. Zanje je značilna tudi svojevrstna napetost in učinkovit zaključni prizor, je poudarila dramaturginja Alenka Klabus Vesel. V svojih delih dramatik v realističnem slogu pogosto opisuje življenje in tegobe preprostih ljudi, obravnava pa teme kot so dom, družina, zemlja in odnosi med spoloma.
Po besedah Koležnikove igra Hudič babji ostaja aktualna, ker opisuje začetek tega, kar danes živimo - "podivjani individualizem". Danes je samo to, da si nekaj želiš, vodilo za to, da ti je vse dovoljeno, ne glede na znanje ali izkušnje, je razmišljala.
Direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor je dejala, da režijo in način razmišljanja Koležnikove šteje med najbolj natančna in neizprosna raziskovanja vsega človeškega. Režiserka je tri glavne igralce Gregorja Čušina, Viktorijo Bencik in Jurija Drevenška postavila na drsečo klančino. Scena je zminimalizirana v skladu z režiserkinim, tako Hieng Samoborjeva, "perverznim prepričanjem", da je teater samo igralec.
Čušin, ki v igri nastopa v vlogi moža, je dejal, da je bilo postavljanje igre zanj zanimiv študij in hkrati posebno srečevanje z rovtami na odru Male scene, v sebi in še kje drugje. Bencikova (žena) se je ukvarjala z vprašanjem, kako urbanost, ki jo živi, prenesti v drugi prostor, v katerem hkrati vladata mir in napetost.
Poleg tega, da so se morali igralci do konca vživeti v like, jim je režiserka naložila še, da v določenih trenutkih izstopijo iz lika in v popolnosti triglasno zapojejo tirolske narodne. "To od njih zahteva veliko koncentracijo, disciplino in predanost," je dodala Koležnikova.
Besedilo tega, po besedah Hing Samoborjeve "strastnega ljubezenskega trilerja", je na novo prevedla Mojca Kranjc. Scenografijo je zasnoval Henrik Ahr, kostumografijo Ana Savić Gecan, svetlobo pa bo oblikoval Andrej Koležnik.