Andrej Hrausky za STA: Kar gradimo mi, bodo uporabljali naši zanamci

Razstava v Cankarjevem domu je neselekcionirana in daje dober vpogled v stanje sodobne slovenske arhitekture. Kaj bi lahko rekli o njem?

V Evropi kvaliteta arhitekture ni povezana z velikostjo držav ali njihovim bogastvom. Imamo manjše centre, kot sta denimo Slovenija ali Portugalska, kjer je kvaliteta arhitekture bistveno višja, kot je denimo v Nemčiji, Franciji ali Italiji. Slednja ima sploh slabo arhitekturo, čeprav ima največ fakultet za arhitekturo. Pa ne zato, ker bi imela slabe arhitekte, ampak zato, ker je tako skorumpirana, da se dobra arhitektura ne sezida. Imamo pa države, kot sta Skandinavija ali Švica, kjer se arhitektura lažje uveljavi. Pri nas pravzaprav ne vem, kako ji je to uspelo.

Koliko članov šteje Društvo arhitektov Ljubljana?

V društvo je včlanjenih 340 arhitektov, kar je relativno malo, saj v Sloveniji deluje več kot 2000 arhitektov. Vsi pa so včlanjeni v Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, ki jo je ustanovilo društvo. Do njene ustanovitve je bilo društvo edina organizacija, ki se je ukvarjala z vsem, kar je povezano s stroko. Danes se društvo ukvarja bolj z moralno, kulturno platjo arhitekture in pripravlja razstave ter podeljuje Plečnikove nagrade, zbornica pa s tehničnimi zadevami, kot so strokovni izpiti in podobno ter arhitektom podeljuje licenco za opravljanje njihovega dela. Sicer pripravlja tudi razstave in podeljuje nagrade zlati in platinasti svinčnik, ki pa niso tako odmevne.

Koliko so slovenski arhitekti uspešni v tujini?

Imamo relativno malo uspešnih slovenskih arhitektov, ki bi živeli ter delovali v tujini. Imamo namreč srečo, da se naši arhitekti, ki študirajo v tujini, potem, ko si tam naberejo znanje, večinoma vrnejo v Slovenijo. Drugače je denimo pri čeških ali hrvaških arhitektih, ki po študiju v tujini tam velikokrat tudi ostanejo. Slovenci se vedno radi vrnejo domov, kar je za slovensko arhitekturo dobro.

Projekti za javne stavbe se pridobivajo preko javnih natečajev, tudi mednarodnih. Kako je z mednarodnimi natečaji na Slovenskem?

Teh je zelo malo. Nazadnje je bil mednarodni natečaj razpisan v Mariboru za ureditev nabrežja Drave, novo zgradbo Umetnostne galerije Maribor in novo brv Lent-Tabor. Tam so nagrade šle v tujino.

Kakšna je usoda odkupljenih, a nerealiziranih projektov?

Tu nastaja velika škoda. Nekatere države v Evropi se te problematike že lotevajo. Na natečaje namreč prispe ogromno projektov in samo eden je nagrajen. Če jih pride 20, to pomeni, da je 20 ekip ogromno delalo zaman. To znanje gre potem v zrak, a to pri nas zaenkrat nikogar ne zanima.

Svetovna gospodarska kriza in recesija sta na Slovenskem še posebej močno prizadeli gradbeništvo in številna podjetja pahnili v prepad. Kako njene posledice občutite arhitekti?

Mi krizo občutimo z zamikom, saj od tedaj, ko dobimo pogodbo za načrtovanje, pa do začetka gradnje traja običajno najmanj dve leti. Trenutno se načrtuje zelo malo, vendar se bo to v gradbeništvu zares opazilo šele čez dve leti ali še pozneje.

V Ljubljani se je precej zgradilo v mandatu župana Zorana Jankovića, a natečaji za te projekte so bili izpeljani že pred več leti. Vsi ti projekti so bili na začetku njegovega mandata že pripravljeni, on jih je le realiziral. Rešitev za prenovo ljubljanske Opere je bila pridobljena na natečaju pred 12 leti. Sicer pa Ljubljana nima več denarja, kolikor ga ima, pa ga bo verjetno namenila dokončanju športnega parka Stožice.

Poleg tega se je vlada odločila, da bo ves denar namenila vzdrževanju plač in birokraciji, da ne bo več investirala v vrtce, šole, kar ni prav. Statistično je namreč mogoče dokazati, da urejeno okolje prinaša boljše rezultate kot neurejeno. V novi šoli učenci znajo več, v urejenem okolju je manj kriminala. Človek je v urejenem okolju srečnejši in bolje deluje na vseh področjih.

Sta gospodarska kriza in recesija lahko, kot je bilo pogosto slišati za druga področja, za arhitekturo tudi priložnost?

Pravzaprav imamo dve krizi - ekološko in gospodarsko, obe pa nam govorita, da se je potrebno ustaviti in zajeziti sedanji pohlep. Celotna družba bi se morala obnašati bolj racionalno in trošiti manj, kar pa v kapitalizmu, kjer prevladuje ideologija potrošniške družbe, ni mogoče.

Arhitektura bo iz krize lahko izšla le tako, da se bo spremenila, postala bistveno bolj ekološka. Potrebno bo trošiti manj energije, a ne tako, kot danes, ko se varčuje z nevarčevanjem. Pri načrtovanju stavb bo potrebno varčevati na tak način, da bodo stavbe porabile manj energije.

Ste arhitekt in tudi poznavalec arhitekturne dediščine. Veliko ste se posvečali predvsem arhitektoma Jožetu Plečniku in Maksu Fabianiju. Kako arhitekti doživljate arhitekturno dediščino? Je lahko vir nadiha ali vas omejuje?

Dediščino je potrebno poznati. Fabiani in Plečnik sta bila naša učitelja. Če ne cenimo tega, kar so naredili prednamci, bomo vedno začeli iz nič. Če pa se iz njihovega izkustva nekaj naučimo, naredi vsaka generacija naslednji korak. Mi imamo srečo predvsem s Plečnikom, pa tudi s Fabianijem, ki sta šla svojo pot. Imamo svojo pot v arhitekturi, zato se naša arhitektura v malenkostih razlikuje od arhitekture drugih.

Kakšen odnos imamo Slovenci do svoje arhitekturne dediščine? Je dovolj razvit?

Morda imamo občutek, da ne, a v resnici je. Nimajo pa ga današnji investitorji, ki jih žene zgolj pohlep. Ti imajo občutek, da morajo staro podreti in zgraditi nekaj novega. Sicer jih ni veliko, nam pa naredijo škodo.
Na Slovenskem smo imeli nekaj arhitekturnih vrhuncev. Eden od njih, ki sicer še ni dovolj raziskan, je bila t.i. ljubljanska šola za arhitekturo v 50., 60. letih, ki jo je ustanovil Edvard Ravnikar. Ta arhitektura je bila pomembna v svetovnem merilu, a je bila v demokraciji proglašena kot nekaj socialističnega, kar je mogoče porušiti. Na ta račun smo izgubili hotel Prisank v Kranjski Gori, ki je bil svetovni dosežek regionalnega internacionalnega sloga.

Sam menim, da arhitektura v naši družbi nima te vloge, ki bi jo morala imeti. Znanstveniki homo sapiensa v nasprotju z neandertalcem opredeljujejo kot človeka, ki je imel samozavest in zavedanje o minljivosti. Pojav homo sapiensa povezujejo s pojavom grobov. In takrat se pojavi tudi arhitekturni spomenik. Arhitektura je tako ena najstarejših človekovih dejavnosti.

Avstrijski arhitekt, tudi Plečnikov učitelj, Otto Wagner, je v 19. stoletju izdal knjigo "Moderne Arhitektur". V njej je med drugim zapisal, da je arhitekt edini, ki tekmuje z Bogom, saj ustvarja na svetu tisto, kar Bog ni ustvaril in ljudje imajo to kljub temu za lepo. Danes več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, mest pa ni ustvaril Bog. Panoga, ki "kreira" svet, tako ne more biti postavljena na isto raven z gradbeništvom.

Menite, da se bo s tem, ko je bila arhitektura konec lanskega leta vključena v resolucijo o Nacionalnem program za kulturo 2008-11, kaj spremenilo?

Mi želimo, da bi se. Danes se na arhitekturo gleda zelo površno, kot da je stvar mode. Vendar bi se morali zavedati, da živimo v mestih, ki so jih zgradili naši predniki. In to, kar gradimo mi, bodo uporabljali naši zanamci. Arhitekt se zato ne more ukvarjati zgolj z željo investitorja, ampak je njegova odgovornost bistveno večja. Je odgovornost do dediščine in do zanamcev.

Ob razstavi Arhitektura_Inventura ste v Cankarjevem domu pripravili cikel predavanj, na katerih bodo avtorji projektov spregovorili o nekaterih najvidnejših arhitekturah, ki so v zadnjih letih zaznamovale prestolnico. Četrtkovo bo posvečeno prenovi ljubljanske Opere, ki zaradi številnih zapletov v javnosti zelo odmeva. Kaj želite z njimi sporočiti javnosti?

Ljudje običajno vidijo le končni rezultat in se ne zavedajo, da je v arhitekt vedno postavljen pred kopico nasprotujočih si elementov in zahtev. Zato se mora vedno najprej določiti, kaj je bolj in kaj manj pomembno. Želimo, da ljudje izvedo tudi to zgodbo iz ozadja. Kar pa se tiče ljubljanske Opere, je veliko kritik doživela akustika. Vendar je potrebno vedeti, da je bilo poslopje ljubljanske Opere zgrajeno za potrebe gledališča in ne opere, kjer je volumen dvorane lahko manjši. Ker pa je pri ljubljanski Operi volumen dvorane zaščiten, skušajo sedaj akustiko izboljšati znotraj danih možnosti.

Na katere težave arhitekti najpogosteje trčite v odnosu med naročnikom, državo in arhitektom?

Največje težava je, da je danes gradbenik pogosto tudi investitor. Nekdaj je arhitekt deloval kot advokat naročnika nasproti gradbeniku, zdaj pa je gradbenik obenem investitor in ga mora arhitekt ubogati. Zato velikokrat prihaja do sprememb pri projektih. Vendar pa je vsak projekt celota in ko naročnik tekom gradnje nekaj spremeni, se ta podre.