Založnik Zoran Senta za STA: Bralcev nikoli ne smete podcenjevati

Poleg tega ima verjetno največjo zbirko anarhističnih knjig v tem delu Evrope, ki je nastala kot rezultat 40-letnega brskanja po zagrebških, beograjskih, ljubljanskih in ostalih antikvariatih. Knjige zapolnjujejo vse stene velike dnevne sobe, v kateri je tudi njegov delovni prostor.

Ste nabrali skoraj vse, kar je napisano o anarhizmu na jezikih v nekdanji skupni državi?

Relativno pozno sem se začel ukvarjati z založništvom knjig o anarhizmu, glede na to, kdaj sem se prvič srečal s to idejo. Približno 30 let sem vztrajno predano bral in nabiral knjige o anarhizmu, občasno pa tudi pripravljal teren, da bom tudi sam enkrat založnik. Sicer pa se je priložnost ponudila šele leta 2000 in so po "Povijesti anarhizma" Maxa Nettlaua sledile ostale knjige. Založniški program sem imel pripravljen že leta pred tem. Natančno sem vedel, koga in kdaj želim objaviti. Potrebno je bilo "zgolj" dobiti sredstva.

Minilo je torej celo desetletje od objave prve vaše knjige iz založbe DAF, "Povijest anarhizma" Maxa Nettlaua. Kako ste se uspeli obdržati na gladini, glede na krizo, ki zadeva knjigo, knjigarne in založnike, posebej ko vemo, da je sorazmerno ozek krog bralcev, ki kažejo interes za anarhizem?

Po nekakšnem čudežu se mi je uspelo obdržati. Morda tudi zaradi tega, ker nimam velikega števila naslovov in lahko še vedno nadziram produkcijo. Treba je vedeti, da imam približno 30 objavljenih naslovov. Poleg tega knjige objavljam šele takrat, ko zberem sredstva. Nobena izmed knjig ne gre v tisk, preden ni finančno pokrita. Vse ostalo bi pripeljalo do hitrega zloma, ker je denarja od prodaje knjig komaj za žepnino. Zaradi tega spremljam vse možne razpise za financiranje založništva, od francoskega in Goethe inštituta v Zagrebu do različnih mestnih uradov. Krog bralcev mojih knjig je takšen, kot je, in na njega ne morem bistveno vplivati. Sicer pa ga vsekakor poskušam zadržati s čim boljšimi naslovi. Ne glede na njihovo število bralcev nikoli ne smete podcenjevati.

Ali ne nasprotujete sami sebi, ko objavljate anarhistično literaturo, ki je a priori proti državi in njenemu nujnemu obstoju za organizacijo družbe, obenem pa se financirate tudi iz državnega proračuna?

Vsi, ki vsaj malo poznajo stanje v založništvu, se zavedajo, da knjig, ki jih objavljam in ki ne ustvarjajo skorajda nikakršnega zaslužka, ni možno objaviti brez podpore tako domačih kot tujih skladov. Tako kot na razpis ministrstva za kulturo ali za znanost prijavljam likovne monografije ali književna dela, prijavljam tudi knjigo Noama Chomskega, Harolda Barclaya ali Paula Feyerabenda. Alternativa je, da te knjige nikoli ne pridejo v roke bralcev in ne vem, kaj je od tega večje zlo. Mnogi mladi ljudje, tudi v Sloveniji, so mi povedali, da so pridobili prva spoznanja o anarhizmu ravno ob branju knjig, ki sem jih objavil. Seveda vedno obstajajo čistuni, ki nič ne delajo, temveč zgolj čakajo, da bi našli napake v početju drugih. Sicer pa zaradi takšnih nikoli nisem bil zaskrbljen. Različni fanzini in brošure so tudi potrebni, sicer pa pride čas, ko je treba narediti kaj več od tega.

Kako pa živijo podobni založniki v drugih državah? Ali sodelujete s kakšnim izmed njih ali pa so kontakti zgolj ob prevzemu avtorskih pravic?

Podobni založniki v Nemčiji se financirajo predvsem z zaslužkom od prodanih knjig. Torej, čista tržna logika. Ne da bi vedel, ali pri njih obstajajo mehanizmi državnih podpor. V 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bila generacija '68 še dejavna in sveža, je znana berlinska založniška hiša Karin Kramer objavljala enega izmed najpomembnejših anarhističnih časopisov sploh, "Unter dem Pflaster liegt der Strand". Anarhistična scena je bila živahna in je bilo normalno, da so knjige veliko bolj kupovali in brali. Danes je stanje spremenjeno in teh nekaj založnikov težko izdaja knjige. Karin Kramer je leta 2007 objavila prvo številko "Bakunin Almanach", do danes pa jim ni uspelo objaviti druge številke. V Franciji je stanje podobno, izjema je bil mali založniški boom anarhistične literature ob 40. obletnici leta 1968, sicer pa je tudi on hitro splahnel.

Povsem drugačno stanje je v državah angleškega jezikovnega območja, kot sta ZDA in Velika Britanija. Knjige, ki jih objavljajo v teh državah, prodajajo po vsem svetu in imajo velik zaslužek, s katerim financirajo nove izdaje. Sploh ni čudno, da imajo v teh državah, z izjemo Avstralije, veliko pomembnih založniških hiš. Omenil bom zgolj tiste, ki se jih lahko hitro spomnim, kot so kalifornijski AK Press, Black Rose Books v Kanadi, pa še vedno velika založba Routledge, ki je v začetku objavljala anarhistične avtorje in se je imenovala Routledge & Kegan Paul, potem Vanguard Press in ostale. Zelo je zanimiva PM Press, ki je v vzponu. So tudi številni manjši založniki, ki ob različnih ostalih temah objavljajo tudi knjige s področja anarhizma. Ob tem je posebej treba poudariti legendarni londonski Freedom Press. Sicer pa, ko sodelujem z založbami, gre predvsem za prodajo in nakup avtorskih pravic.

Koliko na DAF vpliva založništvo na spletu, ki ima vrsto značilnosti anarhističnega medija. Ali doživljate digitalne knjige kot konkurenco, ki bo tudi do konca iztisnila tiskane knjige?

Menim, da na malega založnika, kot sem jaz, splet ne more vplivati bistveno negativno. Sicer pa zelo uspešno sodelujem z Društvom za propagando književnosti v novih medijih, ki ga lahko zasledite na naslovu www.elektronickeknjige.com. Na tem naslovu je tudi biblioteka, ki se imenuje elektroDAF. Mislim, da so objavljeni štirje naslovi in da pripravljajo petega. Moje izkušnje kažejo, da se prodaja ni znižala zaradi objave brezplačnih elektronskih knjig.

Bralci še vedno radi vzamejo knjigo v roke, radi začutijo papir in pogledajo lepo oblikovanje knjige. Mislim, da bo tako vsaj še nekaj časa. Imel sem že pripravljene tekste za zbornik o svobodnem softwareu, sicer pa se zaradi nekaterih težav nisem odločil, da bi ga tudi natisnil. Veliko se je razpravljalo o smrti knjige, toliko, da so se ljudje počasi utrudili od teh razprav, knjiga pa se še vedno drži. Počakajte, ker nismo še izpopolnili niti digitalnega tiska, saj se še vedno lepo vidi razlika med njim in offset tiskom.

Pripravljate vrsto novih naslovov, med njimi tudi popolnoma novo zbirko, ki je boste zagnali s petimi novimi naslovi. Kateri so razlogi za novo zbirko znotraj založbe DAF in za katere naslove gre?

Z novo zbirko želim, da bi ljudem, ki ne morejo kupovati knjig po 100 in 120 kun (med 13,5 in 15,5 evra) približal krajša besedila, ki sicer niso povsem kratka. Cena omenjenih knjig bo 50 kun, kar je manj kot sedem evrov, v vsakem kolu jih bo pet. V prvem kolu, ki je že pripravljen za tisk, bom objavil Hesenski glasnik - Lenz - Pisma Georga Büchnerja, potem tri eseje Paula Goodmana "Crna zastava anarhizma", štiri eseje Voltairine de Cleyre Direktna akcija ter ponatisa "Manifest Slavenima" Mihaila Bakunjina in "Omladini" Petra Kropotkina, tako kot "Građansku neposlušnost" Henryja Davida Thoreaua. Zbirka bo naslovljena "Pet bijelih stepenica", kar je naslov zbirke pesmi hrvaškega in nemškega umetnika Vlada Kristla, ki je bil po mojem mnenju eden izmed najbolj avtentičnih anarhistov, kar sem jih srečal. Razen tega bom v zbirki Mali daf objavil knjigo Jacquesa Ellula "Anarhija i kršćanstvo". Upam, da mi bo letos uspelo objaviti tudi Feyerabendovo knjigo "Protiv metode" in morda knjigo znanega utemeljitelja Living Theatra Juliana Becka "Život teatra".

V zbirki "Ni dieu ni maitre" predvsem objavljate avtorje, ki so zastavili temelje anarhizma. Kaj je s sodobnimi avtorji, ali poleg Chomskoga, Harolda Barclayja in Roberta Paula Wolffa ni več relevantnih avtorjev?

Seveda, načrtujem objavo tudi nekaj mlajših avtorjev, sicer pa zelo težko porajam svoje knjige, posebej iz te zbirke, v kateri objavljam temeljna dela anarhistične teorije. Pazim, da je knjiga, ki jo objavim v tej zbirki resnično pomembna za anarhistično misel. Objavljam zgolj eno knjigo od vsakega avtorja, da se mi ne bi zgodilo, da natisnem zbrana dela kakšnega izmed avtorjev. Sicer pa moram zapolniti luknje v dosedanjem objavljanju anarhističnih del ter objaviti tudi Bakunjina (Državnost i anarhija), Kropotkina (Osvajanje kruha), Williama Godwina (Enquiry Concerning Political Justice), Herberta Reada (Anarchy and Order), Alexa Comforta (Authority and Delinquency in the Modern State), Edwarda Carpenterja (Non-Governmental Society), Marie Louise Berneri (Journey through Utopia) ter na koncu tudi še vedno živega in ne tako starega avtorja Petra Marshalla in njegovo obsežno antologijo anarhizma (Demanding the Impossible).

Ali načrtujete prevod kakšnega izmed novejših avtorjev, kot sta David Graeber ali Uri Gordon? Vsaj v časopisu, ki ga pripravljate?

Davida Graeberja sem že imel v mislih, sicer pa, ali bo to knjiga "Fragments of an Anarchist Anthropology" ali kaj drugega, se še nisem odločil. Tudi "Anarchy Alive!" Urija Gordona imam v načrtih, sicer pa ne vem, kdaj se bo to zgodilo. Kar se tiče časopisa, načrtujem ga za konec letošnjega ali začetek prihodnjega leta. V začetku bi ga objavljal enkrat na leto. Mislim, da je to ob vseh knjigah povsem dovolj.

Vaše knjige praviloma oblikujejo vrhunski hrvaški oblikovalci, denimo za zbirko "Ni dieu ni maitre" je vse ovitke pripravil Danijel Žeželj. Glede na omejena sredstva, kako pridete do sodelovanja s priznanimi umetniki?

Oblikovanje je zame zelo pomembno, saj sem sodeloval in sodelujem z nekaj odličnimi oblikovalci, kot so Ivan Picelj, ki je žal pred kratkim umrl, potem Željko Serdarević, Greiner&Kropilak, Toni Uroda ter tudi s strip risarjem Danijelom Žeželjem. Poleg tega, da so vsi vrhunski oblikovalci, je vsem tudi všeč moj založniški program. Delo je potrebno plačati, sicer pa je to zaradi obojestranskih simpatij bolj simbolično.

Veliko pozornost posvečate tudi prevodom?

Zame so zelo pomembni kakovostni prevodi. Trenutno je na založniškem trgu možno zaslediti prevode različne kakovosti, med njimi tudi povsem neustrezne. Prizadevam si, da bi v svojih knjigah obdržal čim višji prevajalski in jezikovni standard. Na nek način se mi zdi pomembno tudi "vzgojiti" skupino prevajalcev, ki bodo razvozlali pojme anarhističnih naukov. Tako mi je bilo pomembno, da se knjiga Maxa Stirnerja "Jedini i njegovo vlasništvo" natisne v novem prevodu, glede na to, da je obstoječi veljal za nezadostno prehodnega, čitljivega. Prevod je pomembno delo, na žalost pa zelo pogosto podcenjeno in zanemarjeno. Osebno pa nikakor ne želim, da bi prispeval k takšnemu odnosu do založništva.

Ali je bil jezik ovira, da bi plasirali vaše knjige v sosedne države, kot je Slovenija?

Zagotovo gre za določeno oviro, sicer pa je zanimivo, da sem več knjig prodal v Sloveniji kot v BiH. Približno enako sem jih prodal v Srbiji. Starejše generacije v Sloveniji lahko berejo knjige v hrvaščini, mlajše pa nekoliko težje, čeprav vidim, da si prizadevajo, da bi brali.

Ali ste imeli kakšne ponudbe za partnerstvo v založništvu iz Slovenije? Ali obstajajo kakšne administrativne omejitve za "izvoz" vaših knjig v Slovenijo?

Razen prodaje knjig v Konzorciju in v Škratovi čitalnici na Metelkovi nisem imel nobenih ponudb za partnerstvo. V začetku sem knjige pošiljal po pošti ali jih nosil v torbi. Zgolj enkrat sem imel težave, ko sem potoval z vlakom in nosil knjige za anarhistični knjižni sejem v Ljubljani. Cariniki so mi povedali, da lahko vzamem le po en izvod od vsakega naslova, ostale pa je prijatelj moral vrniti v Zagreb.

Ali bo morda predstavitev kakšne izmed novih knjig tudi v Sloveniji?

Zakaj pa ne, ker sem že predstavil nekaj knjig v Ljubljani, to je bilo na Metelkovi. Bile so odlično obiskane predstavitve in zaključene s številnimi vprašanji.

Poleg anarhistične literature DAF objavlja tudi monografije različnih umetnikov, kot sta Joseph Beuys ali Vlado Kristl. Ali je to povezano z vašo stroko, umetnostno zgodovino?

Da, objavil sem nekaj monografij hrvaških umetnikov in zbornik tekstov o Josephu Beuysu ter monografije hrvaških umetnikov Juraja Dobrovića, Dimitrija Bašičevića Mangelosa in Deana Jokanovića Toumina. Objavil sem knjigo-mapo Vlada Kristla in likovne kritike Matka Meštrovića "Od pojedinačnog općem". Pripravljamo knjigo "Autoshow" Daliborja Martinisa. Sicer pa načrtujem knjige o Goranu Trbuljaku, Sanji Iveković, Davidu Maljkoviću, Eugenu Fellerju in še katero.