V Kresiji o radikalnih, socialnih in kontekstualnih praksah v moderni slovenski arhitekturi

Radikalne prakse so vezane na pojme avantgarde, minljivosti, mladosti, akcije, utopije, zanikanje tradicije in dekonstrukcijo. Pri varovanju teh praks gre v večini primerov za arhiviranje misli, konceptov, dogodkov, le v redkih primerih za vzpostavljanje nove tradicije. Kot prvi primer radikalnih praks je Kosljeva izpostavila požig Slovenskega narodnega doma v Trstu. Na likovnem področju je izpostavila Avgusta Černigoja, ki se je z idejami italijanskega futurizma seznanil v zgodnjih 20. letih v Bologni, in Ferda Delaka, s katerim sta skupaj napisala konstruktivistični manifest v revijo Mladina in leta 1927 izdala revijo Tank.

Kot najbolj absurden primer radikalnih praks na Slovenskem je izpostavila usodo cerkve sv. Krištofa v Ljubljani, ki je nekdaj stala na mestu, kjer danes stoji paviljon Jurček, spregovorila pa je tudi o drzni urbanistični postavitvi stanovanjske stolpnice Edvarda Ravnikarja na Štefanovi ulici v Ljubljani v začetku 60. let, ki s svojo diagonalno postavitvijo krši ne le karejske zazidave, ampak tudi vertikalno silhueto.

Socialne prakse so po njenih besedah intenzivneje prišle do izraza v dveh obdobjih. Prvič v povezavi s prvo svetovno vojno in gospodarsko krizo v 20. in 30. letih minulega stoletja, z reševanjem problemov rastoče industrije in delavskega razreda ter s tem povezano potrebo po funkcionalnosti in ekonomiki gradnje. Najpomembnejši predstavniki so bili Ivan Vurnik, France Tomažič in Vladimir Šubic. Slednji je načrtoval prvi obsežni socialni stanovanjski kompleks v Ljubljani - Meksiko.

Drugič so socialne prakse intenzivneje prišle do izraza po drugi svetovni vojni, ko je bilo potrebno v kratkem času z majhnimi sredstvi zgraditi novo socialistično državo, s poudarjeno skrbjo za industrijo, stanovanja, zdravstvo in šolstvo. V to obdobje sodijo tudi začetki montažne stanovanjske gradnje na Slovenskem, kjer je pionirsko vlogo odigral arhitekt Danilo Fürst. Tu so bile v ospredju predvsem velike projektantske organizacije in inštituti, pomembno vlogo je imelo tudi Društvo arhitektov Slovenije.

Problematika varovanja te arhitekture je zaradi zahteve po čim večji ekonomičnosti in novih materialih, konstrukcijskih možnostih in serijski proizvodnji, ki jih je gradbeništvu nudila porajajoča se industrija, vezana predvsem na probleme staranja vidnega betona, slabo izolacijo, toplotne mostove, uporabo nekaterih materialov, ki jih danes ni več na trgu, in minimalne standarde, ki so se spremenili.

Kontekstualne prakse slovenske arhitekture 20. stoletja pa so vezane na osebno interpretacijo tradicij dunajske in ljubljanske arhitekturne šole in funkcionalnega izročila slovenskega podeželja ter s svojo pojavnostjo izražajo značaj naroda. Najpomembnejša predstavnika sta Jože Plečnik in Edvard Ravnikar. Pri varovanju te arhitekture je pomembno predvsem varovanje detajlov, ki so pravzaprav arhitektov podpis, je sklenila.