Cikel brazilskega filma v CD z geslom Temperamentno in provokativno

Simon Popek v spremnem besedilu brazilsko različico novega vala, "cinema novo", umešča v zgodovinsko-politični kontekst. Brazilijo je namreč v 60. in 70. letih pretresla vojaška diktatura, ki pa je Brazilcem leta 1966 prinesla tudi Nacionalni filmski inštitut. Ta je subvencioniral produkcijo in močno dvignil letno povprečje posnetih filmov.

Ko je leta 1964 liberalni režim predsednika Goularta padel pod vojaškim udarom generala Branca, je bil znameniti "cinema novo" že v polnem zamahu. V tem kontekstu je bil najizrazitejši, najglasnejši in najbolj ikonoklastičen avtor Glauber Rocha, ki je svojo poetiko poimenoval "estetika lakote in nasilja".

Poleg otvoritvenega filma Antonio, ki prinaša smrt bosta predvajana še dva njegova filma, in sicer Bog in hudič v deželi sonca (1964) ter Zemlja v transu (1967). Na ogled bodo še Elitni vod (2008) Joseja Padilhe, Božje mesto (2002) Fernanda Meirellesa, Glavna postaja (1998) Walterja Sallesa, Bandit z rdečo svetilko (1968) Rogeria Sganzerle.

Rochini največji filmi do določene mere povzemajo vsako od treh ključnih obdobij brazilskega "cinema nova", piše Popek. Bog in hudič v deželi sonca je pospremil prvo fazo (1960-1964), ki je prikazovala zgodovino proletarskega revolta in je bila, tako Popek, v principu optimistična. Zemlja v transu je odražala drugo obdobje (1964-1968), čas po vojaškem udaru, čas ponovne evalvacije političnega stanja in očitnega razočaranja nad stanjem demokracije, medtem ko spada Antonio, ki prinaša smrt v najžlahtnejše obdobje gibanja (1968-1972), ko je diktatura uvedla zloglasni peti institucionalni zakon in so se filmarji cenzuri izogibali z izrazito alegoričnimi in simbolnimi deli.

Cikel se bo zaključil v nedeljo, 13. marca, s projekcijo filma Macunaime režiserja Joaquima Pedra de Andradeja iz leta 1968.