Marko Košan za STA: Tisnikar bi moral biti v Slovenj Gradcu na ogled vsak dan

Po nekaj več kot pol leta trajajoči obnovi je galerija ponovno odprla vrata za javnost. Prvo razstavo ste posvetili enemu od ustanoviteljev galerije, akademskemu slikarju Karlu Pečku ob njegovi 90-letnici. Tako lahko na razstavi vidimo tudi, kakšni so bili začetki galerije, ki je leta 2007 zabeležila 50-letnico delovanja. Kaj pa tokratna obnova pomeni za galerijo?

Z obnovo nismo pridobili novih ali razširili obstoječih razstavnih prostorov, saj so bili le posodobljeni na način, da omogočajo boljšo asistenco postavitvam sodobnih likovnih razstav, ki imajo vedno večje tehnične zahteve. V veliki dvorani paviljona smo denimo pridobili instalacije, ki zdaj omogočajo predstavitev intermedijskih projektov. Galerija ima zdaj skupaj skoraj 1000 kvadratnih metrov razstavne površine.

Galerija je v svoji polstoletni zgodovini gostila številne domače in tuje uveljavljene umetnike, že od vsega začetka je bila mednarodno usmerjena. Prvo mednarodno likovno razstavo je gostila leta 1966. Zakaj je odprtost galerije navzven bila pomembna za Slovenj Gradec in Koroško?

Ambiciozni načrti so bili v začetku povezani z neformalno akademsko skupino študentskih zanesenjakov s Pečkom na čelu. Mladi navdušenci so ustanovili galerijo, njihovo delo je bilo resnično vizionarsko in ta navdih smo skušali pokazali tudi na tokratni jubilejni razstavi. Prvi ravnatelj in nato dolgoletni direktor Karel Pečko je delo galerije takoj uspešno in odmevno zastavil v mednarodnih okvir, kar je bil tedaj svojevrstni čudež. Ali pa tudi ne: 60. leta preteklega stoletja, ko je galerija polno zaživela, je bil čas posebnih okoliščin, saj je Jugoslavija v očeh takrat prevladujočih levičarskih intelektualcev zahoda in disidentov z vzhoda kotirala kot dežela, ki je obljubljala drugačnost, boljšo perspektivo in pozitivno utopijo tega, v kaj se lahko svet spremeni. Pečko je z njemu lastnim instinktom začutil priložnost in z mednarodno razstavo pod pokroviteljstvom Združenih narodov, Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, leta 1966 naredil neverjeten prodor v mednarodni prostor. Številni obiskovalci so tistikrat še z vlaki prihajali v Slovenj Gradec, ko pa je spomladi 1967 razstavo obiskal še Josip Broz Tito, je bila na dlani v tistih časih pomembna politična podpora, s katero so se lahko snovali smeli načrti v kasnejših letih. Slovenj Gradec je izgradil podobo odprtega, kulturi predanega mesta z razgledom v mednarodni prostor, ki venomer išče nove kontakte in partnerstva.

Fotografinja Inge Morath (1923-2002), ki je imela korenine v Slovenj Gradcu in je leta 2003 tudi razstavljala v galeriji, je dejala, da Slovenj Gradec še vedno privlači umetnike. Kako galeriji to uspeva?

Gotovo težje kot v opisanih desetletjih prejšnjega stoletja, ko je bila podpora kulturne politike odločilna, gospodarstvo pa je po diktatu moralo slediti odločitvam. Danes je seveda drugače. Davčna zakonodaja ne stimulira sponzorskega vlaganja v kulturo in umetnost, zato je tega denarja v časih recesije vse manj. Naša galerija opravlja državno javno službo varovanja premične likovne dediščine, obenem pa skuša slediti promociji sodobne slovenske in mednarodne ustvarjalnosti na področju vizualnih umetnosti. Tako opravljamo tudi naloge, ki so v razvitejšem svetu domena privatnih galeristov in umetnostnih dealerjev. Slovenija žal še ni vpeta v mednarodni umetnostni trg. Trudimo se ustvariti neko neformalno institucionalno mrežo doma in v evropskih okvirih, država pa pri tem ne nudi zadostne podpore. Veliko priložnosti za povezovanje ponujajo v zadnjih letih tudi evropski mehanizmi sofinanciranja kulturnih programov, saj predvidevajo meddržavno partnersko sodelovanje.

Kako se torej odločate, kdo pride k vam razstavljat?

Vlog in prošenj je vselej zelo veliko. Predlog razstavnega programa oblikuje kolegij strokovnih delavcev galerije, nato pa o njem odloča svet zavoda, ki je sestavljen iz predstavnikov ustanoviteljev in t. i. zainteresirane javnosti. Odločilna pa je seveda tudi dolgoročna strategija razstavne politike, kot smo jo zapisali v naše poslanstvo. Iz njega izhajajo naše prioritete, med katerimi je na prvem mestu delovanje v regiji, kjer spremljamo in promoviramo likovno ustvarjalnost na območju dvanajstih koroških občin, ki so naše ustanoviteljice. Zaradi obmejne lege, skupne dediščine prostora in čezmejnega sodelovanja s slovensko manjšino se povezujemo z avstrijsko Koroško. Izhodišče za načrtovanje razstavnega programa so naše profilirane stalne zbirke, ki jih dopolnjujemo in nadgrajujemo. Pomemben vsebinski poudarek razstavnega programa pa je že vsa leta posvečen tudi družbeno angažirani umetnosti.

Galerija hrani pomembno stalno zbirko, med njimi so tudi zaokrožene zbirke del pomembnih avtorjev, kakršni so Jože Tisnikar, Bogdan Borčič, Štefan Planinc, Valentin Oman, Pino Poggi in drugi. To je neke vrste kapital galerije, za katerega morate skrbeti. Kako predstavljate te zbirke, kolikšen del je na ogled javnosti?

Galerija je bila vselej vpeta v živo dogajanje na aktualni likovni sceni, zato je večina razstavnih terminov rezervirana za predstavitev nove produkcije. Tako žal zmanjkuje prostora za postavitev stalnih zbirk, zlasti še tistih, ki specifično zaznamujejo našo institucijo in prostor, v katerem delujemo. Tisnikar je tako rekoč zaščitni znak Slovenj Gradca, zato je silno nerodno, kadar obiskovalcem, ki nas pogosto obiščejo prav zato, da bi videli njegova dela, zaradi zasedenosti prostorov z drugimi vsebinami del velikega samoniklega mojstra ne moremo pokazati. To je po našem mnenju rešljivo samo s pridobitvijo dodatnih prostorov za stalno postavitev, ki se ne bi bistveno spreminjala. Tisnikar mora biti v Slovenj Gradcu na ogled sleherni dan v letu. Kustosinja in v preteklem desetletju direktorica galerije Milena Zlatar je zasnovala niz razstav, ki jih imenujemo Hommage Tisnikarju: z vključitvijo del domačih in tujih umetnikov, ki se navezujejo na Tisnikarjevo poetiko, se je izoblikoval zanimiv umetniški kontekst in koncept, ki bi s stalno postavitvijo profilirano zaznamoval prepoznavno poslanstvo naše galerije.

Katere razstave za letos še načrtujete v galeriji?

Program je zelo obsežen, saj načrtujemo kar 19 dogodkov. Zaradi obnove, ki se je časovno zelo zavlekla, smo nekatere načrtovane projekte prenesli v letošnje leto, saj so se umetniki, tudi s finančnimi vložki, pripravljali na izvedbo in jih enostavno ne moremo pustiti na cedilu.

Galerija bo prihodnje leto vključena v projekt EPK, kjer je Slovenj Gradec partnersko mesto? Kako se pripravljate na EPK?

Galerija je producent dveh projektov in koproducent skupnega mrežnega projekta partnerskih mest. Obenem bodo naši prostori ponudili prizorišče za veliko evropsko razstavo domačih in umetnostnih obrti ter nekatere teme v okviru festivala mlade literature Urška. Naše vsebine se s projektom Artosfera navezujejo na aktualno temo sodobne ustvarjalnosti v mejnem področju med znanostjo in umetnostjo ter na vsebine mirovniškega poslanstva Slovenj Gradca kot mesta glasnika miru Združenih narodov. Ta program bo na svetovni dan miru 21. septembra 2012 z umetniškimi dogodki na prostem v starih mestnih jedrih povezal evropska mesta glasnike miru.

S kolikšnim letnim proračunom razpolaga galerija? Kako ga v grobem porabi? Koliko ima galerija zaposlenih?

Zaposlenih nas je devet, od tega osem delovnih mest financira ministrstvo za kulturo, enega za določen čas pa za koordinacijo programa EPK Mestna občina Slovenj Gradec. Letni proračun s predvidenimi prihodki iz različnih virov znaša nekaj manj kot 500.000 evrov, toliko je tudi predvidenih odhodkov, med katerimi je nekaj več kot četrtina namenjena za neposredne materialne stroške projektov.

Koliko naštejete letno obiskovalcev v galeriji?

Galerija ravno zaradi čezmejnega povezovanja pritegne vedno več obiskovalcev z druge strani meje. To se je spremenilo zlasti po letu 1991 in kasneje z odpravo carinskega režima na meji, ki se je zares odprla. Letno galerijo obišče od 15.000 do 20.000 obiskovalcev, seveda pa si s primerno promocijo programa EPK obetamo še veliko večji obisk v letu 2012.