Simpozij o Gogolju priložnost za nove poglede na njegovo delo

Ruski prozaist in dramatik Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1810-1852) ima ob Puškinu največ zaslug za to, da je ruska književnost v drugi polovici 19. stoletja postala ena najbolj vplivnih svetovnih književnosti. Svoje sledi je nedvomno pustil tudi v slovenski literaturi, je uvodoma dejal urednik pri Študentski založbi Aleš Šteger. Založba je prvi slovenski prevod drugega dela Mrtvih duš in nove prevode najbolj znanih Gogoljevih novel izdala v knjigi z naslovom Izgubljeno pismo.

Simpozij bo, kot je Šteger povedal za STA, problematiziral celoten Gogoljev opus, tako njegovo prozo kot dramatiko, pa tudi čas in okoliščine, v katerih je ustvarjal. Ker je bil po rodu iz Ukrajine, si ga lastijo različni narodni, dejansko pa si brez njegovega opusa ne moremo predstavljati romantične evropske književnosti, izročila, ki je bilo zelo močno pod njegovim vplivom, je dodal.

Nove poglede na Gogoljevo ustvarjanje bo po napovedih podalo sedem domačih in tujih strokovnjakov, pretežno rusistov, ki bodo po besedah vodje simpozija Mihe Javornika z ljubljanske Filozofske fakultete poskušali "predočiti duh Gogolja", obenem pa bo to priložnost za proslavitev 300-letnice njegovega rojstva, ki je minila lani.

Prvi od sodelujočih referentov, Blaž Podlesnik s Filozofske fakultete, ki je v svojem prispevku govoril o problemu kanonizacije Gogolja, je za STA dejal, da je Gogolj verjetno eden prvih avtorjev, ki v ruski književnosti odkrije problematičnost ubesedovanja človeka v literaturi. On je tisti, ki opozori Dostojevskega na ta problem in je tisti avtor, h kateremu se vsi ruski avtorji in pisatelji 20. stoletja vedno znova vračajo. Je tudi avtor, ki je izjemno težaven za prevajanje, ampak v slovenščini imamo po Podlesnikovih besedah nekaj dobrih prevodov, ki lahko spodbudijo misel o tem, "kako se človek dogodi v besedi tudi v sodobnosti".

In v čem je po njegovem mnenju Gogolj aktualen danes? Predvsem v problematičnosti vzpostavitve odnosa do sveta, ki se vedno znova kaže v jeziku. "Vedno je med človekom in svetom jezik, skozi katerega se poskuša tega sveta dotakniti in zdi se mi, da Gogolj to v svoji literaturi zelo očitno razkriva, predvsem v tem njegovem problemu, da se sam nikoli ni mogel celovito ubesediti v svoji literaturi," je še dejal Podlesnik.