Mitja Zupančič za STA: Želim si, da bi Svetovni vrh knjige postal stalnica

Konec marca se bo v Ljubljani začel Svetovni vrh knjige. Kako je potekala organizacija kongresa?

Organizacija SVK se je začela, ko je ljubljanska občina razpisala projekt Ljubljana - Svetovna prestolnica knjige (LSPK) in nas povabila k sodelovanju. Takrat sem bil še predsednik Združenja knjižnih založnikov Slovenije pri GZS, po funkciji pa tudi redni član Evropske zveze založnikov. Vedenje, izkušnje in poznanstva iz evropskega in svetovnega založniškega okolja sem prenesel v ta projekt. Temeljna ideja SVK je bila in ostaja, da je to svetovni strokovni posvet, ki združuje celotni mavrični lok nastajanja knjige, ki potuje od avtorja, ilustratorja, založnika, knjigarja, knjižničarja do končnega produkta, knjige, ki ostaja del javne dobrine in k sodelovanju nagovarja javni in zasebni sektor.

Marca 2009 sem bil na pariškem salonu knjige, kjer sem se srečal s svojimi založniškimi kolegi. Pogovarjali smo se, da LSPK ni samo zgodba za nas doma v Sloveniji, temveč tudi globalna zgodba. Ideja je bila podprta v mednarodnem okolju. Vsesplošni posvet o knjigi, ki združuje premislek globalnega in slovenskega knjižnega trga, je dobil pozitivno oceno ter bil izbran kot eden izmed največjih dogodkov LSPK.

Svetovni vrh knjige je organiziran prvič.

Da, organiziran je prvič, tudi s podporo tujih strokovnih organizacij. Želja je, da bi ne bil zadnji, ampak da bi postal stalnica še v drugih svetovnih prestolnicah knjig. Dejansko z njim še ne zaključujemo LSPK, je pa to zadnji velik projekt v programu.

Kako kaže s to idejo v prihodnjih dveh prestolnicah knjige, v argentinskem Buenos Airesu in armenskem Erevanu?

Neuradno sta ideji naklonjeni obe prihajajoči prestolnici. Računam, da bodo gostje kongresa to idejo posvojili. Verjamem, da bodo tudi druge prestolnice prepoznale dodano vrednost in se odločale za projekt svetovnega posveta za knjigo.

Na kongresu se bo sprejela Ljubljanska resolucija o knjigi kot nosilki razvoja človeštva. Bo resolucija za koga zavezujoča?

Ljubljanska resolucija je političen in strokoven dokument: avtor resolucije izhaja iz konvencije Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja ter pomena knjig kot ključnih nosilcev človeškega razvoja, kulturnega pluralizma in trajnostne raznolikosti. Bistveno sporočilo je, da morajo biti javne politike do knjige takšne, da bodo knjige vsem dostopne, ne glede na razvitost okolja, kajti le medkulturni dialog, znanje in učenost prinašajo mir in blaginjo med narodi, branje knjig pa tak dialog vzpodbuja, pravzaprav omogoča.

Ali je deklaracija zavezujoča? Kaže pot naprej, zavezuje pa ljudi dobre volje. Ljubljanska občina jo bo posredovala na vlade držav sveta in tudi strokovnim institucijam, prejel jo bo Unesco, prejeli jo bodo vsi naši podporniki: Svetovna založniška organizacija, Evropska založniška federacija, Knjigotrška svetovna organizacija in tudi Svetovno združenje knjižnic, domača strokovna združenja in društva.

Se že natančneje ve, kakšna bo vsebina resolucije?

Resolucija bo predstavljena javnosti na novinarski konferenci pred začetkom kongresa. Dokument je spisan na dveh straneh in ima devet točk. Ukvarja se z državnimi politikami na področju knjige, opredeljuje kompleksnost trgov, dotika se davčnih ureditev, neposrednih podpor, potrjuje pomembnost informacijskih sistemov za knjigo. Podpira razvoj novih prodajnih poti in priznava pomembnost knjigarniške mreže. E-knjigo vidi kot priložnost, domačim in tujim strokovnim združenjem pa priporoča izvajanje dejavnih kulturnih politik na področju knjige. Usklajena je med Javno agencijo za knjigo RS, MOL in ministrstvom za kulturo ter Zbornico založništva, knjigotrštva, grafične dejavnosti in radiofuznih medijev pri GZS. Besedilo je usklajeno in sprejeto tudi v tujini.

Ena izmed tem, ki jih bo odprl kongres, je tudi e-knjiga. Pri njej je aktualno vprašanje nosilcev digitalnih avtorskih pravic.

To je zelo kompleksno in zahtevno vprašanje, še posebej, ker ni niti enotnega mnenja v EU, zakonodaja pa je v pripravi. Slovenija se bo morala prilagajati direktivam EU in jih implementirati v svojo zakonodajo. Preko vrste strokovnih združenj pa že danes aktivno sodeluje pri urejevanju tega področja.

Kakšna je zakonodaja EU glede digitalnih avtorskih pravic?

V zelo splošnem imamo dve zadevi. Prva je arhiviranje gradiv v e-obliki in e-knjige, katerih avtorske pravice so že potekle. Ta ni problematična. Druga zgodba je e-knjiga, kamor se po moji osebni presoji vpletajo dvojni interesi. Prvi so interesi trga globalnih jezikov, drugi pa majhnih jezikovnih skupnosti. Tu so še regulative, ki jih bodo morale posamične založbe priglasiti skladno z avtorskim pravom. Te zgodbe ne kreirajo klasični založniki, še manj pa avtorji. Na globalnem trgu jo ustvarjata Google in Amazon. V Evropi je bil v lanskem letu sprejet t.i. Google Settlement: prišlo je do enkratne poravnave med priglašenimi založniki, katerih knjige so se pojavile na Google Books.

Na področju založništva me skrbi, da so to za večino slovenskih založnikov in avtorjev še vedno precej odmaknjene zadeve. Dozorel je čas, da bi se z njimi resno ukvarjali. Občutek imam, da bi brez naše največje založbe in NUK bolj malo vedeli o tej problematiki.

Lahko kdo v Sloveniji obvlada trg e-knjig in bralnikov na način Amazona?

Ne, ker je trg premajhen in nezanimiv. Razvoju pa se ne moremo upreti. Želel bi, da priložnost e-knjige ostane v rokah klasičnih založnikov, ker bodo po mojem mnenju le-ti bolje skrbeli za ohranjanje profesionalnosti v loku nastajanja knjige, z e-knjigo povečevali dostopnost gradiv, bralnike pa razumeli kot novo, če grobo rečemo, distribucijsko pot do bralca.

Kako se bodo trgu e-knjig prilagodile manjše založbe, recimo založbe, ki izdajajo humanistiko in družboslovje?

Pri humanistiki in družboslovju gre tudi za drugačno branje knjig. Po mojem mnenju bomo knjige še dolgo časa izdajali v tiskani obliki, predvsem humanistiko in družboslovje. Lahkotnejše branje, recimo počitniška branja, pa mislim da so trend v e-obliki. Knjigo v žepu bo zamenjeval bralnik v suknjiču. Mislim, da se bo slovenski založniški trg v naslednjih dveh letih močno spremenil, pa ne samo zaradi e-knjige, ampak zaradi drugih dejavnikov.

Ti so?

Prav je, da je trg raznolik, a je kapitalsko in lastniško neustrezen, podhranjen. Ni dovolj različnih distribucijskih kanalov. Enostavno, slovenski trg je premajhen za vse, ki želimo biti založniki. Žal smo danes v taki situaciji, da so male založbe čedalje manj pomembne, oziroma so pomembne zaradi raznolikosti, imajo pa vedno manjši vpliv in tržni delež ter vedno več težav. Mislim da bo število pravnih subjektov na tem področju upadlo. Ostale bodo tiste založbe, ki imajo program in resno uredniško politiko.

Kaj pa velike založbe, kot je Mladinska knjiga?

Trenutno je ključna zadeva, ki me zanima, kako se bo razvila lastniška zgodba Mladinske knjige skupine, ki bo lakmus papir dogajanja na slovenskem založniškem trgu. Trenutno je nesrečno vpletena v lastniško zgodbo mariborskega Zvona. Pozorno bom spremljal, kaj se bo dogajalo in kakšni bodo rezultati te lastniško-finančne sanacije. To je vredna založba, z odličnim programom in strokovno ekipo, ki tudi dobro posluje. Vprašanja pa so, kakšna bo sanacija lastnikov, ali bo prišel novi lastnik ali bo to strateški lastnik; od tega bo odvisen nadaljnji razvoj celotnega slovenskega založništva in branže. Mladinska knjiga založba je sicer gospodarska družba, je pa še kaj več, zame osebno je nacionalnega pomena.

Mimogrede: kaj si mislite o ničelni davčni stopnji za knjigo v Sloveniji?

Država je zamudila. Če bi na dan priključitve Evropski uniji imeli ničelno davčno stopnjo, bi jo še vedno imeli, sicer ob verjetnih pritiskih po povišanju. Danes pa je to politična zgodba, ki je nerealna, četudi je zapisana v koalicijski pogodbi.

Če se vrneva na SVK. Predavatelji med drugim prihajajo iz JAR in Indije.

Obe državi imata enak imenovalec, ta pa je, da je v JAR 11 uradnih jezikov, v Indiji pa 22. Na eni strani bomo skušali pokazati, kje so naše podobnosti in razlike. Podobnosti Indije in EU so različni jeziki v večnacionalni skupnosti, na drugi strani pa je indijski trg milijarden. Trg JAR pa je nam še vedno precej odmaknjen. Tudi medkulturna izmenjava je kljub željam in hotenjem našega častnega konzula v JAR Janeza Pergarja, ki je tudi častni pokrovitelj kongresa, precej šibka. Preživeti z jezikom majhne jezikovne skupnosti nasproti angleščini ter uveljaviti avtorja iz majhnih jezikovnih okolij je rezultanta, ki nas druži na tem posvetu.

Temi kongresa sta prevajanje in afirmacija malih jezikov med globalnimi jeziki.

Rüdiger Wischenbart bo predstavil poročilo o raznolikosti za leto 2010 - pri njegovi pripravi je sodeloval tudi profesor Miha Kovač - o prehajanju jezikov in o jezikovnem dogajanju znotraj EU. Wischenbartova raziskava bo tudi del vsebine, objavljene v zborniku. Na kongresu bomo založniki pokazali, kako lahko prodiramo z jezikom majhne jezikovne skupnosti na druge globalne trge, s kakšnimi problemi se srečujejo prevodi, kakšno je njihovo poslanstvo ter odprli vprašanje recipročnosti medjezikovne izmenjave.

Bo e-knjiga vplivala na prevajanje in dostopnost slovenskih avtorjev na svetovnih trgih?

E-knjiga je za majhne jezikovne skupnosti velika priložnost in dodatna možnost ohranitve in eksploatacije jezika navzven. To se je pokazalo tudi pri iskanju kompromisa za Google Settlement. Avtorji, ki pišejo v globalnih jezikih, so se mu zelo zoperstavljali in zahtevali odškodnine, slovenski avtorji pa so bili veseli objav.

Pod okriljem kongresa bo potekal tudi Unescov forum, ki bo namenjen promociji raznolikosti kulturnega izražanja v JV Evropi.

Unescov forum je samostojna zgodba znotraj SVK. Smotrno se nam ga je zdelo vključiti, ker je časovno sovpadal s kongresom. Bil je že dolgo časa načrtovan. Osebno ga razumem kot vsebinsko bogatenje programa kongresa, čeprav posega v ožji prostor. SVK se ukvarja z globalnim trgom, Unescov forum pa bo pretehtal zadeve v JV Evropi.