Rudi Skočir: Risba je zmeraj temelj vsega

Po kakšnem vrstnem redu si sledijo razstave?

Izbral sem kraje, ki so mi všeč in so mi v življenju nekaj pomenili. Pričnem v Kobaridu, kjer se se rodil in nadaljujem tako, kot me je nesla pot v življenju naprej proti Ljubljani. Razen Kobarida sem izbral še Tolmin, Novo Gorico, Idrijo. Jeseni bosta še razstavi v Kopru in v Ljubljani.

Razstavljate tako slike kot tudi ilustracije. Od kod odločitev za tak izbor?

Kjer je to mogoče, razstavljam tudi ilustracije. Vendar pa ne želim, da je oboje razstavljeno v istem prostoru, saj gre pri slikah za čisto osebno izpoved, medtem ko so ilustracije nastale po naročilu. V Novi Gorici, kjer bodo v Mestni galeriji razstavo mojih del odprli v petek, 1. aprila, bom razstavil samo slike.

Razstavljate cikle Rojenice in sojenice, Moje kraljice in Izgubljeni raj. Vse tri zaznamuje ženska figura. Kdo je ta ženska?

Vedno iščem v svojem likovnem svetu ženski lik oziroma figuro, ki nosi vse tisto, kar imam na človeku rad. Tako nastane domišljijski obraz, za katerim se skriva konkretna oseba, ki ostaja skrivnostna, čeprav so na slikah prisotni simboli, ki jo definirajo, na primer datumi, inicijala in drugi.

V mojem slikarstvu je vedno prisotna zgodba, pripoved, misel. V ciklu Rojenice in sojenice sem ob žensko figuro napovedovalke usode postavil nebogljenega otroka, ki mu začrtuje njegovo usodo. Osebno sicer ne verujem vanjo, je pa nekaj v naših življenjih, kar nas usmerja in vodi. Nekateri temu pravijo usoda, drugi božja volja, tretji naključje... Ob ogledu mojih slik se ljudje pričnejo spraševati o smislu tega, kar se nam v življenju dogaja, slabega in dobrega.

Ko slikam, vedno vnašam v sliko svoje vsakdanje radosti in tudi bridkosti. S slikanjem rešujem osebne težave, ki se mi v življenju postavljajo na pot. Meni in mojim najbližjim. Velikokrat mi je prav delo omogočilo čiščenje, neke vrste katarzo. In prav v ciklu Sojenic sem presegel bolečino ob grenki življenjski izkušnji v družini. Zato so te slike pogosto temačne, moreče, polne modrih, črnih in temno rjavih odtenkov.

Cikel Moje kraljice zaznamujejo močne, sočne in optimistične barve, pravo nasprotje prejšnjemu obdobju Sojenic. Dela so posvečena moji življenjski sopotnici, zato jih naslavljam: Kraljica mojega srca, Kraljica moje ljubezni, Kraljica mojega življenja.

Sedaj pa me vleče v nov opus, ki ga naslavljam Izgubljeni raj. Zakaj? Morda se vsi v tej starosti podzavestno ozremo nazaj v mladost, v čas, ki je minil. In se vprašamo: Kam je izginil? Zato na mojih slikah ženske like in mladostni paradiž vedno bolj zastirajo zavese. Vsa še nenaslikana platna vidim v svojih predstavah in slutim pot za njihovo realizacijo. Nočem se prehitevati na tej razvojni poti in čakam, da me ustvarjalni tok v pravem trenutku sam potegne v želeno smer.

Umetnostna zgodovinarka Irene Mislej je nekoč zapisala, da je ženska figura usodna za vaše slikarstvo, da v njej združujete asociacije iz likovne zgodovine z lastnimi sanjskimi ali stvarnimi reminiscencami. Kaj porečete na to?

Sam sem se preizkušal tudi na abstraktnih poljih slikarstva, a sem se pri tem vedno počutil nepotešen in prazen. Z abstraktnimi deli sem tudi diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ko pa sem vpisal slikarsko specialko, sem se o tem osebnem dvomu pogovoril s profesorjem Janezom Bernikom. Njegov nasvet je bil preprost in nedvoumen: Delaj tisto, kar bi rad delal. Torej raziskuj človeško figuro in se ne oziraj na trende v umetnosti, vendar pa od njih uporabi le to, kar se ujema s tvojim izrazom.

Človeška figura se v slikarstvu vseh civilizacij neprekinjeno pojavlja od začetkov likovnega ustvarjanja. Zahtevno je oblikovati popolnoma svojo podobo, ker nehote uporabiš že videne drobce uveljavljenih avtorjev. Name so imela velik vpliv dela egipčanskega slikarstva, umetnost Bizanca, kakor tudi posamezni slikarji dunajske secesije in umetniki novejših obdobij: Gabriel Stupica, De Kooning, Jean Dubuffet, Slavko Kopač, Janez Bernik in drugi.

Cikel svojih del ste v 80. letih posvetili tudi idrijskim rudarjem.

Takrat sem živel v Idriji. Tam sem končal gimnazijo, potem sem tudi osem let poučeval na gimnaziji Jurija Vege in na vzgojiteljski šoli. Celoten opus del, posvečen idrijskemu rudarju, zajema veliko število risb, grafik, slik, sgrafitov in plitkih reliefov v svež omet. To je bil moj hommage tem ljudem, fizičnim delavcem v rudniku.

Vendar nisem želel delati v socrealističnem stilu. Moje figure so bile statične, centralno postavljene, v delih se je vedno pojavila čipka. Tega kontrasta med grobim fizičnim delom in delom fine ženske roke nisem videl še v nobenem rudarskem mestu. Poleg tega sem zmeraj dodal živosrebrno rudo, ki je imela obliko hlebca, saj je bila njihov vsakdanji kruh. Ko se je tema izpela, sem se spet vrnil k ženskemu liku.

Bi bilo vaše ustvarjanje zelo drugačno, če bi živeli v prestolnici?

Ne verjamem. Zelo rad si ogledam razstave nekaterih avtorjev, ki so mi blizu po načinu ustvarjanja, pa tudi tistih, ki so povsem drugačni. Po svoje mi je pravzaprav všeč, da ne živim v Ljubljani, saj potrebujem svoj mir in veliko življenjskega prostora. V vsakem pogledu bi slikal tako kot slikam, ne glede na to, da živim na podeželju in ne v prestolnici.

Vaša dela zaznamujejo zelo močne barve. Lahko poveste kaj o njih?

Barvo je potrebno spoštovati. Vsaka nosi v sebi svoj naboj. Temnejše barve nosijo neko skrivnostnost, nadnaravnost in mističnost. V zadnjem obdobju, zlasti pri kraljicah, se je pojavljala na mojih slikah intenzivna rdeča. Ta je simbol življenja, rojstva, krvi, energije in ljubezni. Na slikah iz cikla Izgubljeni raj pa prevladujejo zemeljske barve, okri, umbra in sina.

V vaših delih so bogate tudi teksture.

Vlečejo me zelo fina niansiranja barve pa tudi reliefni nanosi z lopatico, kolaži iz časopisa, kosi platna, s čimer bogatim svojo slikarsko površino. Vendar pa nikoli ne dopustim, da postanejo ti materiali prevladujoči nosilci slike. Pomembnejša je vsebina zgodbe, vse ostalo je le spremljava.

Kakšen je vaš odnos do risbe?

Risba je zmeraj temelj vsega - slikarskega kiparskega in arhitekturnega snovanja. Največkrat je izjemno pomembna tista bežna, prva skica. Ko sem bival v Parizu, sem se srečal z Jožetom Ciuho v njegovem ateljeju, kjer so mojo pozornost pritegnile njegove skicirke. Priporočil mi je, naj si skice beležim sproti, saj včasih zmanjka zamisli in mi bodo takrat pomagale najti pot.

Posvečate se tudi ilustraciji. Koliko se pri tem počutite svobodni in koliko vas zgodba ali zahteve naročnika omejujejo?

Pravzaprav me ne omejujejo. Tekst najprej preberem ter se nato odločim, ali ga bom ilustriral. Ko sprejmem odločitev, pa pridejo na vrsto pogoji založbe ali avtorja, ki me omejijo glede števila ilustracij, pa pri tem, ali bodo ilustracije barvne ali črno bele in drugo. V teh okvirih poskušam narediti najboljše. Ker naročniki poznajo način mojega ilustriranja, mi navadno prepustijo mojo izrazno pot. Sicer pa sam ilustracijo razumem predvsem kot pomoč pisani besedi.

Ilustrirali ste preko 50 knjig. Kakšne zgodbe so vam najbližje?

Zelo mi ležijo zgodovinske teme, prizori z dvorov, pripovedke in pravljice. Poleg tega so mi blizu prizori s podeželja. Bližje mi je proza, čeprav sem veliko ilustriral tudi slovenske pesnike: Prešerna, Kosovela, Zajca, Kuntnerja in druge.