Režiser Marjan Bevk za STA: Benečija ima mediteranski temperament in slovansko dušo

Kako ste zašli v Benečijo?

V Beneško gledališče sem pred dobrimi 20 leti prišel na priporočilo Jožeta Babiča. Moram reči, da sem bil zelo presenečen, saj so bile razmere, v katerih je takrat delovalo gledališče, naravnost grozljive. Predstave so pripravljali v ledeno mrzlih, neogrevanih dvoranah. Delali so v kapah in rokavicah, besede so tako rekoč zmrzovale. Vendar pa je energija ustvarjalcev in igralcev Beneškega gledališča tako močna in vroča, da na vajah niti nismo preveč čutili tega mraza.

V takih razmerah smo delali nekaj let, sicer pa Benečija še danes nima kulturnega centra. Iz župnišča smo se po nekaj letih začeli seliti v različne dvorane, ki so nam jih namenile občinske uprave, vendar pa je bilo dosti odvisno od naklonjenosti aktualnih županov in občinskih uprav. Zadnja leta so se razmere s preselitvijo v Špeter nekoliko izboljšale, saj se je v tamkajšnji glasbeni šoli sprostila spodnja dvorana, kjer imamo možnost za vaje in manjše predstave.

So takšne razmere vplivale na delo gledališča?

To so seveda logistične zadeve, vendar je energija beneških igralcev neverjetna. Vedno znova me presenečajo tudi mladi. Benečani mlade zelo hitro vključujejo v svoje kulturne skupine, tako pevske in gledališke kot tudi likovne, veliko mladih je tudi med vodniki po kulturnih znamenitostih Benečije. In to je tista perspektiva, ki zagotavlja, da bo slovenska kultura v Benečiji živela še naprej.

Za mlade iz Benečije ste pripravili tudi vsakoletni kulturno-etnološki tabor v Posočju.

Neverjetno je, kako se ta iz leta v leto povečuje ter kako povezuje mlade z obeh strani meje. Vezi so po 14 letih postale že tako močne, da razmišljamo, da bi letos pripravili skupno gledališko predstavo. Prihodnje leto bi ji sledila večja in zahtevnejša predstava Umirajoči bog Triglav, ki bi jo pripravili skupaj s starejšimi igralci iz Posočja in Benečije. Mislim, da je to prava pot, ki bo pripomogla k temu, da se beneški Slovenci ne bodo več čutili zamejce, kot manjšina, pač pa za pripadnike slovenskega naroda.

Ali so se razmere po sprejetju zaščitnega manjšinskega zakona v Italiji izboljšale?

Ljudje imajo sedaj veliko več poguma za pogovor v slovenskem jeziku kot tedaj, ko sem prišel v Beneško gledališče. Tedaj so govorili "po naše", po beneško, v svojem krogu, ko pa so stopili na ulico, izven varnih zidov, pa so govorili italijansko, saj so bili pritiski nanje zelo hudi. Pritiski so sicer še vedno, predvsem kar se tiče groženj z izgubo zaposlitve in družbenega položaja.

Sam menim, da je zanje največja pridobitev ustanovitev dvojezične šole v Špetru, ki je tako mladim kot njihovim staršem dala zavest, da so pripadniki neke etnične skupine, ki ima svoj jezik in svojo literaturo in je enakovredna drugim kulturam. Italijani so jih namreč od nekdaj zasmehovali, da so pripadniki manjšine, ki nima niti toliko razvitega jezika, da bi imela svojo kulturo in literaturo ter da bi se lahko v tem jeziku učili denimo matematiko ali geografijo.

V zadnjem času imamo v Beneški Sloveniji dve veji razvoja jezika. Po eni strani se vedno bolj uveljavlja in ohranja beneško narečje kot institucionalni jezik Benečanov, pri mladih pa se uveljavlja tudi zborna izgovorjava in slovenski knjižni jezik kot jezik pripadnosti slovenski kulturni identiteti. Ravno to, da se več družijo z mladimi vrstniki iz Posočja, jih še bolj utrjuje.

Bi lahko trdili, da se je v zadnjih desetletjih tako vzpostavila multikulturnost beneškega prostora?

Zagotovo. Benečani so s svojimi projekti in predvsem s svojo kulturno energijo velik vzor italijanskim in predvsem furlanskim kulturnikom. Postali so pomemben dejavnik kulturnega dogajanja, saj ne mine konec tedna, da ne bi bil v kakšni beneški vasi kulturni dogodek. K njim prihajajo, še posebej v poletnih mesecih, na gostovanja tudi Italijani in Furlani. Večji kulturni dogodki so predvsem dogajanje v vasi Topolovo, pa "senjam" beneške pesmi in "burnjak" oziroma praznik kostanja, ki poteka v oktobru.

Predvsem pa ima tu pomembno vlogo Beneško gledališče. V poletnih mesecih gostuje po skoraj vseh vaseh Benečije. Odločili smo se namreč, da delamo take predstave, da jih lahko zaigrajo na vsakem vaškem trgu, saj po vaseh nimajo primernih gledaliških dvoran. Tako so postali pravo potujoče gledališče in resnični potujoči prenašalci slovenske kulture.

Ali sodelujete tudi z drugimi kulturnimi društvi?

V zadnjem času veliko sodelujemo predvsem s Furlani. Lani decembra smo imeli v Špetru dvodnevni gledališki tabor. Poleg Benečanov so se ga udeležili tudi igralci iz Kobarida, Drežnice in Kambreškega.

Katera gledališka dela ste doslej postavili na oder Beneškega gledališča?

Ko sem prišel v Benečijo, so igralci sami pisali dramska besedila. Beneški igralci so izjemno ustvarjalni, tudi dialog med njimi dobro teče, zato sem vedno podpiral take uprizoritve. Beneški Slovenci imajo mediteranski temperament in slovansko dušo, kar je za gledališče idealno.

Vendar smo se spopadli tudi z zahtevnejšimi dramskimi besedili. Molierovi komediji Namišljeni bolnik in George Dandin v beneškem narečju sta poželi velik uspeh in predstavljata prava mala bisera. Igrali smo tudi sodobno slovensko komedijo Mama je umrla dvakrat Vinka Möderndorferja.

Omenil bi rad še biserček, to je predstava Žalostni dogodek v Topolovem, ki je nastala po resničnem dogodku in sem ga natanko pred desetimi leti sam dramatiziral. V tem tekstu je vidno, koliko avtonomije so imeli v preteklosti beneški Slovenci, saj so na sojenju domačinki govorili v slovenskem jeziku, ki so ga nato odposlancu beneškega doža prevajali, o čemer obstaja tudi zapisnik.