Jana Mlakar za STA: Groharjeva dela je težko dobiti

Na Loškem se ob stoletnici Groharjeve smrti letos njegovega doprinosa k slovenski kulturi in umetnosti spominjajo z vrsto dogodkov, ki jih bo kronala velika razstava portretov na Loškem gradu.

Kakšna je vloga slovenskega impresionizma v razvoju slovenske kulture in kakšna je njegova umeščenost v evropski impresionizem?

Sterle Vurnik: Impresionizem je v slovenski prostor prodrl z zamikom, to je vidno že če upoštevamo, da je na primer ključno impresionistično delo francoskega impresionista Clauda Moneta "Impresija" nastalo leta 1873. Aktivna faza slovenskega impresionizma pa je nastopila na prelomu stoletja. Naš impresionizem je potrebno razumeti kot slovensko različico francoskega, saj je bil predelan v kontekstu našega prostora, vsebuje primesi ekspresionizma ter simbolizma, zaznamovala pa sta ga zlasti domače vzdušje ali "štimunga" slovenske pokrajine.

Ali so se slovenski impresionisti uveljaviti v tujini?

Sterle Vurnik: Slovenski impresionisti so pomembni predvsem v slovenskem kontekstu, za razvoj naše kulturne identitete, saj so našo likovno umetnost popeljali v modernizem 20. stoletja.

In kakšna je bila Groharjeva vloga pri tem?

Sterle Vurnik: Grohar je skozi svoje krajine podajal ne le naravo kot tako, v formalnem smislu, ampak je skoznjo simbolno podajal lastno občutenje slovenske dežele in njenega človeka.

Kakšna je dragocenost oziroma vrednost Groharjevih del glede na vrednost, ki jih sicer impresionisti dosegajo na svetovnih dražbah umetnin?

Sterle Vurnik: Slike, ki so ključne za razvoj slovenskega impresionizma in modernizma, so neprecenljive vrednosti ter so zbrane v javnih zbirkah in niso naprodaj. Cena tistih njegovih del, ki so se prodajala, pa je dosegala med 50.000 in 200.000 evrov, vendar je v času recesije tudi tržna vrednost umetnin nižja.

Mlakar: Impresionisti za svoje pokrajine res dosegajo sorazmerno visoke cene za naše okolje. Še zlasti to velja za Groharjeva dela, saj je umrl mlad pri 43 letih. Njegovih del ni veliko ter jih je na trgu težko dobiti. V tujini pa gredo cene impresionistov v milijone in celo desetine milijonov evrov.

Koliko Groharjevih del je evidentiranih?

Sterle Vurnik: Dr. France Stele jih je na primer popisal 263. Veliko jih je izgubljenih oziroma so šla v privatne roke. V institucijah jih hranijo zlasti v Narodni galeriji, ki hrani tudi slavnega Sejalca, v Muzeju in galerijah mesta Ljubljana in v Moderni galeriji v Ljubljani.

Koliko Groharjevih del pa je na ogled na Loškem?

Sterle Vurnik: Loški muzej jih ima deset, vse si je mogoče ogledati v stalni zbirki in predstavljajo eno pomembnih jeder celotne postavitve.

Je tudi drugod na Loškem mogoče videti njegova dela, mogoče v njegovi rojstni hiši v Spodnji Sorici?

Mlakar: Najpomembnejša dela so na ogled v Ljubljani, nekaj jih je pri nas, sicer pa na Loškem ni razstavljenih veliko Groharjevih del. Tudi v muzeju v Železnikih jih ni mogoče veliko videti, v njegovi obnovljeni rojstni hiši v Sorici pa so imeli nekaj naših Groharjevih del. Vendar so po vodni ujmi septembra 2007 tatovi nekatere odnesli in sedaj so v Sorici le kopije.

Ste omenjene ukradene slike iz njegove mladostne zbirke nabožnih del kdaj dobili nazaj?

Mlakar: Policijska preiskava je tekla kar dolgo časa, ampak jih žal nismo našli.

Posebnega razvoja kulturnega turizma na podlagi Groharja in njegovih del si torej na Loškem ni mogoče obetati. Kako vpeta je dediščina Groharja v lokalno okolje?

Mlakar: Groharja se spominjajo predvsem v Sorici, kjer je poleg njegove obnovljene rojstne hiše tudi celopostavni kip. Tega je izdelal loški kipar Tone Logonder, ki je zelo občudoval Groharja ter se ga bomo tudi spomnili ob 80-letnici njegovega rojstva prihodnje leto.

Se v Loškem muzeju truditi pridobiti še kakšno Groharjevo delo?

Mlakar: Cene so za nas kot javni zavod sorazmerno visoke in nimamo visokega proračuna, iz katerega bi lahko črpali. Nekaj sredstev je za odkupe sicer rezerviranih na ministrstvu za kulturo. Vendar je težava v tem, da je Groharjeva dela tudi zelo težko dobiti, še zlasti, ker se na v Loškem muzeju osredotočamo na portrete, ti pa so bili vezani na posebna naročila in so večinoma v lasti potomcev portretirancev. Smo si pa za veliko razstavo ob stoletnici Groharjeve smrti letos uspeli sposoditi vrsto njegovih portretov.

Kdaj bo razstava, na kateri boste predstavili Groharjev opus portretov?

Mlakar: Odprtje je predvideno 17. maja, na predvečer svetovnega dneva muzejev in mesec dni po sami obletnici, ki bo 19. aprila. Na Loškem gradu bo celo poletje razstavljenih preko 30 portretov, s katerimi želimo ljudem približati tudi ta manj znani opus Groharjevega ustvarjanja. Tako bo ta čas pri nas mogoče videti največ Groharjevih del na enem mestu.

Kaj nam povedo Groharjevi portreti?

Sterle Vurnik: Tudi prek portretov lahko sledimo Groharjevemu umetniškemu razvoju, veliko pa izvemo tudi o njegovem času in prostoru, o ljudeh ki jih je poznal. Portretiranje je bilo namreč stalnica, ki ga je spremljala vse njegovo življenje - sprva zaradi potreb slikarjevega študija, ves čas pa tudi zaradi možnosti zaslužka. So pa njegovi portreti mnogokrat več kot le gola upodobitev portretiranca, saj se je veliko ukvarjal z izrazom portretiranca in poskušal v portret preko svoje poteze in barv preliti njegovo notranjost, njegove individualne psihološke značilnosti. To je še posebej opazno pri portretih domačinov, znancev in prijateljev iz Sorice.

Mlakar: Do njih je imel poseben odnos, saj se je vedno vračal k njim domov iz Gradca, kjer je študiral, in Münchna, kjer je nekaj časa delal.

Kakšno je bilo življenje Groharja, o katerem je znano, da je bil sirota in je živel v pomanjkanju, zato je le težko razvijal svoj slikarski talent, ob finančni pomoči se je šolal v Gradcu, v 44. letu pa je še vedno finančno nepreskrbljen umrl za jetiko?

Mlakar: Zaradi pomanjkanja sredstev je Grohar okarakteriziran kot tragična figura. Vendar zapisi in dokumenti kažejo, da se je v družbi svojih prijateljev znal tudi poveseliti in ponoči prepevati na Mestnem trgu, kjer so ga prijeli žandarji in odpeljali na streznitev. Umetniki v Škofji Loki so na ta način znali uživati in so kljub pomanjkanju denarja ostali optimistični.

Koliko je bil Grohar kot slikar priznan za časa življenja?

Sterle Vurnik: O priznavanju Groharja tako kot ostalih slovenskih impresionistov za časa njihovega življenja lahko rečemo, da so bili prej kot doma najprej sprejeti v tujini, na kar kaže na primer uspeh njihove skupne razstave pri Miethkeju na Dunaju leta 1904, pred tem pa jih je pri nas kritika zavračala. Sicer pa je Grohar dobival zlasti veliko cerkvenih naročil. Infiltriral se je tudi v družbeni sloj pomembnih ljubljanskih meščanov, ki so pri njem naročali potrete, s katerimi se je preživljal.

Mlakar: Med drugimi je naslikal predsednike ljubljanske hranilnice, ženo Ivana Tavčarja Franjo in umetnostnega zgodovinarja Frana Levca.

Ali se je kdaj porodila zamisel, da bi večino del zbrali na enem mestu v obliki Groharjevega muzeja?

Mlakar: Težko bi bilo vsem galerijam pobrati njihova Groharjeva dela, ki so pomemben del vsake zbirke. Prav tako je pomembno, da so njegove slike v nacionalnih muzejih, saj imajo svojo težo za slovensko umetnost. Zato ureditev njegovega muzeja vsaj v bližnji prihodnosti ni realna.

Nekatere tovrstne primere v Sloveniji vendarle poznamo...

Sterle Vurnik: Predvsem je tak muzej mogoče oblikovati v primerih, ko umetnik velik del svojega opusa nekomu zapusti. Tako je v Škofji Loki nastala Miheličeva galerija, saj je Franc Mihelič mestu doniral številna svoja dela.

V Groharjevi galeriji v Škofji Loki torej ni mogoče videti njegovih del?

Mlakar: Galerija nosi njegovo ime, ker tako promovirano njega in samo galerijo, v kateri razstavljajo sodobni avtorji. Da bi imeli galerijo samo z Groharjevimi deli, pa ni mogoče pričakovati. Pomembno je, da muzeji sodelujejo med seboj in je mogoče postaviti posamezne razstave. Tako so tudi nam pri oblikovanju tokratne razstave na pomoč priskočili Mestni muzej Ljubljana in Narodna galerija. Ministrica za kulturo pa je v uvodu v katalog razstave zapisala, da je Škofja Loka, kjer je Grohar več let živel in ustvarjal, pravi kraj za osrednjo razstavo ob stoletnici.

Hkrati se obeta tudi vrsta drugih prireditev ob praznovanju...

Mlakar: Razstava je največji in najobsežnejši projekt, vsebino praznovanju pa dodajajo tudi občina Železniki, kjer je bila manjša razstava fotografij Groharjevih portretov, in društva v Sorici, kjer bo potekala likovna kolonija.